Osebnost je skupek značilnosti, ki določajo naš način razmišljanja, čustvovanja in vedenja ter vplivajo na naše odnose in delovanje v družbi. Pri večini ljudi se osebnost razvija na način, ki omogoča prilagajanje različnim življenjskim situacijam. Včasih pa se oblikujejo vzorci vedenja, ki so togi, neprilagodljivi in škodljivi za posameznika ter njegovo okolico – takrat govorimo o osebnostnih motnjah.

Gre za kompleksne duševne motnje, ki se običajno razvijejo v mladosti in trajajo vse življenje. Razumevanje njihovega izvora, znakov in možnosti zdravljenja je ključno za pravočasno prepoznavo in učinkovito podporo prizadetim posameznikom. V nadaljevanju so predstavljene značilnosti osebnostnih motenj, njihovi vzroki, načini zdravljenja ter vrste motenj.

Kaj so osebnostne motnje?

Osebnostne motnje so dolgotrajni vzorci obnašanja, mišljenja in čustvovanja, ki niso v skladu z družbenimi normami in pri posamezniku povzročajo nelagodje ter imajo negativen vpliv na posameznikovo funkcioniranje v družbi, na njegovo delo in njegove medosebne odnose. Vzorci obnašanja se konstantno pojavljajo v različnih situacijah, kar posamezniku onemogoča prilagoditev na nove situacije. Osebnostne motnje se običajno razvijejo v času adolescence in vztrajajo skozi odraslo dobo, s staranjem pa lahko določeni elementi osebnostne motnje spontano izzvenijo.

Kdaj vemo, da gre pri nekom za osebnostno motnjo?

Pomembno je zavedanje, da osebnostne motnje niso le nezaželeni deli osebnosti, kot jih vidi družba. Gre za resne duševne motnje. Ključna razlika je v vplivu na posameznikovo življenje. Vsak ima kakšen vedenjski vzorec, ki ni idealen za delovanje v družbi. Običajno nam ti vzorci povzročajo le manjše težave v socialnem življenju. Pri osebnostnih motnjah pa so vedenje, mišljenje in čustvovanje tako neprilagodljivi, da resno škodujejo posamezniku in njegovi okolici.

Kaj sproži osebnostno motnjo?

Osebnostne motnje so posledica kombinacije številnih genetskih in okoljskih vplivov v času odraščanja. Podedovane lastnosti so lahko nekatere osebnostne poteze, npr. slabša inhibicija impulzov, povečana občutljivost, … Okoljski dejavniki pa so na primer zloraba, zanemarjanje in druge travmatične izkušnje v otroštvu. Pri razvoju osebnostne motnje gre tako za genetsko podlago, ki poveča predispozicijo posameznika za razvoj motnje, nato pa za delovanje številnih okoljskih dejavnikov, ki motnjo dejansko izzovejo.

Ali so osebnostne motnje ozdravljive?

Zdravila, ki bi popolnoma ozdravilo osebnostno motnjo ne poznamo – ta je običajno popolnoma spojena z osebnostjo človeka, ki za njo trpi. Zato ni mogoče vseh osebnostnih potez, ki predstavljajo ovire v vsakdanjem življenju, kar naenkrat izbrisati. Prav tako je pomoč ljudem z osebnostno motnjo precej zahtevna, če se svoje motnje ne zavedajo oz. se jim ne zdi problematična. Ko se oseba svoje motnje zaveda in ji ta povzroča težave v vsakdanjem življenju, je mogoče veliko simptomov ublažiti z različnimi vrstami psihoterapije.

Farmakološko zdravljenje se pri osebnostnih motnjah uporablja le, ko se zaradi njenega bremena pri posamezniku razvijejo še druge psihiatrične težave, npr. anskioznost ali depresija.

Vedenjska terapija se osredotoča na regulacijo čustvovanja, vodenje medosebnih odnosov in učinkovito spopadanje z neprijetnimi življenjskimi situacijami.

Kognitivna terapija se ukvarja z razumevanjem in reševanjem škodljivih vzorcev razmišljanja. Kognitivna analitična terapija posameznikom pomaga razumeti in prekiniti škodljive vedenjske vzorce.

Podporne skupine nudijo čustveno podporo in olajšajo soočanje z motnjo. Izobraževanje družine in vključevanje družine v zdravljenje je koristno, saj lahko družinski člani na ta način podpirajo posameznika z motnjo.

Vrste osebnostnih motenj

EKSCENTRIČNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Za to vrsto motenj je značilno zelo nenavadno, družbeno nesprejemljivo vedenje.

• Shizoidna osebnostna motnja: Osebe s to motnjo se rade izolirajo pred drugimi ljudmi. So čustveno distancirane in ne občutijo potrebe po družbeni interakciji. Delujejo hladno in distancirano, čeprav pogosto hrepenijo po emocionalni bližini.
• Shizotipska osebnostna motnja: Za te ljudi so značilna zaznavna in miselna popačenja in razmišljanje, ki spominja na shizofrenijo. Pogosto imajo nenavaden govor in videz. Imajo zmanjšano sposobnost za intimne odnose.
• Paranoidna osebnostna motnja: Osebe s paranoidno motnjo so nezaupljive do svoje okolice, tudi do svojih najbližjih. Konstantno se počutijo opazovane, iščejo potrditve za svoje teorije zarote, kar pogosto vodi v izolacijo in uničevanje medosebnih odnosov.

BLODEČE OSEBNOSTNE MOTNJE

Za te osebe je značilno pretirano čustveno in dramatično obnašanje.

• Mejna (borderline) osebnostna motnja: Za te ljudi je značilna konstantna napetost, občutek notranjega nemira, pogosti so tudi občutki praznine. Redko so mirni in zadovoljni. Hrepenenje po čustveni bližini je pri njih pretirano, zato se pogosto počutijo zavrnjene in ogrožene, ali pa se bližine bojijo. Njihovo razpoloženje hitro niha, v trenutku lahko preide iz umirjenosti v jezo in tesnobnost. Značilne so epizode paranoje, med katerimi se spuščajo v tvegana vedenja (samopoškodovanje, igre na srečo, nezaščiteni spolni odnosi).
• Narcisistična osebnostna motnja: Te osebe se obnašajo egocentrično, zdi se jim da so pomembnejši od drugih ljudi. Ob uspehu potrebujejo veliko občudovanja, kar jim pomaga premagovati občutke manjvrednosti in anksioznosti. Čeprav so znotraj prestrašeni se navzven kažejo kot ponosni in samozadostni. Pogosto imajo zmanjšano empatijo, so zamerljivi in čutijo potrebo po maščevanju.
• Antisocialna osebnostna motnja (psihopatija, sociopatija): Značilna je odsotnost občutka krivde ali obžalovanja, neupoštevanje moralnih vrednot in zakonov. Nagnjeni s k nasilnemu vedenju in zanemarjanju pravic drugih. Psihoterapija jim ne pomaga.
• Histrionična osebnostna motnja: Zaradi nizke samozavesti iščejo potrditev in odobravanje v svoji okolici. So pretirano občutljivi in dramatični, kot da bi v družbi igrali neko vlogo. Pretirano se ukvarjajo s svojim videzom in obnašanjem.

TESNOBNE OSEBNOSTNE MOTNJE

Za te motnje je značilen strah in občutek tesnobnosti.

• Izogibajoča osebnostna motnja: Te ljudje se počutijo manjvredni, neprivlačni, nezanimivi, … Živijo v strahu pred kritiko drugih. Zaradi strahu pred zavrnitvijo se ne marajo ukvarjati z novimi aktivnostmi ali s spoznavanjem novih ljudi.
• Odvisnostna osebnostna motnja: Imajo pretirano potrebo po skrbi s strani drugih ljudi. Konstantno se podrejajo drugim, se jih oklepajo. Niso sposobni sprejemati lastnih odločitev. Strah jih je osamljenosti.
• Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja: Te osebe se zelo držijo svoje rutine, imajo veliko potrebo po redu, držanju pravil in predpisov. So disciplinirani, stremijo k popolnosti. Če je ne dosegajo se počutijo neprijetno.

Zdi se mi, da imam osebnostno motnjo, kaj naj naredim?

Osebnostne motnje ima kar 9% globalne populacije, s čimer predstavljajo pogosto psihiatrično stanje. Kljub bremenu, ki ga imajo lahko na posameznikovo zdravje, se lahko ob ustrezni podpori njihov vpliv na življenje bistveno zmanjša. V primeru suma na osebnostno motnjo je priporočljivo navezati stik s strokovnjakom za duševno zdravje, ki izpelje ustrezno diagnostiko in pripravi plan zdravljenja. Ob ustreznem ukrepanju in zdravem življenjskem slogu je mogoče premagati še tako hudo stisko.