Konec septembra se je na dogodku “Pravičen zeleni prehod za solidarnost in enakost: organizirajmo se!” se prvič javno predstavila novonastala Mreža za pravičen prehod, ki združuje različne kolektive, iniciative, sindikate in nevladne organizacije v skupnem prizadevanju za pravičen zeleni prehod.

Dogodek je otvorila koordinatorka mreže Ajda Cafun iz Umanotere, ki je predstavila kontekst nastanka mreže ter njeno poslanstvo: “Naš namen je, da v času zaostrovanja podnebne in drugih sistemskih kriz okrepimo napredna podnebna prizadevanja – boj za pravičen zeleni prehod ‘od spodaj navzgor’, ki bo zmožen zagotoviti dobro življenje za vse na ohranjenem planetu.”

Mreža je predstavila* nabor zahtev, ki bi prinesle nujno potrebne družbene in okoljske koristi. Zahteve so segale od predlogov politik za krepitev javnih storitev, energetske preobrazbe, zelenih delovnih mest in delavskih pravic, do davčne politike in mednarodne solidarnosti, , kjer so se odločno postavili proti povečevanju javnih sredstev za oboroževanje in vojne

Izpostavili so, da je obstoječi energetski sistem odvisen od fosilnih goriv ter povečuje ekonomske in družbene neenakosti: kapital si prisvaja dobičke, delavke in delavci pa plačujejo višje račune, trpijo zaradi energetske revščine in nosijo posledice onesnaževanja. Pravična energetska preobrazba bi morala pomeniti konec kapitalističnega izkoriščanja energije in prenos moči v roke ljudi. Poudarili so, da mora prehod med drugim temeljiti na zadružnih in skupnostnih projektih, ki vračajo presežke v lokalne skupnosti, zmanjšujejo energetsko revščino in krepijo solidarnost. O izvedljivosti takih projektov pričajo že obstoječi primeri, med drugim nagrajena Sončna šola Hrastnik – prva zadružna samooskrbna sončna elektrarna v Sloveniji.

Luka Mofardin iz okoljske organizacije Focus je izjavil: “Namesto subvencij fosilnim korporacijam potrebujemo javna sredstva za obnovljive vire, javni potniški promet in socialne programe, ki omogočajo dostojno življenje večini, ne le privilegirani manjšini. Energetske skupnosti so ključni nosilec demokratizacije energetike.”

Pri javnem potniškem prometu so poudarili nujnost povečanja javnih sredstev za izvajanje gospodarske javne službe potniškega prometa, naložb v železniško infrastrukturo ter ustavitve nadaljnjega širjenja cestnih povezav. Pozvali so, naj se sredstva, predvidena za širitev cestne infrastrukture, raje preusmerijo v razvoj dostopnega in učinkovitega javnega potniškega prometa.

Nenad Harti Vitorović iz Sindikata osebne asistence je izpostavil pomen zelenih delovnih mest za ekološko preobrazbo družbe. Poudaril je, da potrebujemo obsežne programe, ki bodo omogočili dostopna in kakovostna delovna mesta – od energetskih prenov in trajnostne mobilnosti do skrbstvenega dela, trajnostne prehrane in obnove narave. Ta delovna mesta morajo biti javna, kolektivna ali zadružna ter usmerjena v zadovoljevanje skupnih potreb in krepitev solidarnosti, posebej v regijah kot je Savinjsko-Šaleška, kjer je potrebna preobrazba okolju škodljivih industrij. Poudaril je, da “da zelena delovna mesta niso le tista delovna mesta, ki so povezana s proizvodnjo sončne energije, energetskimi prenovami ali javnim prevozom, ampak vsa dela, ki gradijo trajnostno in solidarno družbo – od zdravstvenega dela, osebne assistance, vzgoje, do izolacije vsakega doma.”

Mojca Žerak iz sindikata Mladi plus pa je izpostavila zahtevo po skrajšanem delovnem času, “saj je krajši delovnik ključni ukrep, ki združuje socialno pravičnost in podnebno odgovornost.” Tehnološki napredek in rast produktivnosti bi morala ljudem omogočiti več prostega časa in boljše življenje, a v kapitalizmu je rezultat ravno nasproten – dolgi delovniki, stagnacija relanih plač in naraščajoči okoljski pritiski. Zato so zahtevali postopno uvedbo krajšega delovnega časa ob nespremenjenem plačilu – štiridnevni delovni teden ali petdnevni s šesturnimi dnevi – kot izvedljiv ukrep z dokazano koristjo za ljudi, družbo in okolje.

Pravičen zeleni prehod naj bi v veliki meri financirala progresivna obdavčitev najpremožnejših in onesnaževalnega luksuza. Pri tem so opozorili, da ima najpremožnejši 1 % prebivalstva v Sloveniji v lasti 23 % celotnega premoženja gospodinjstev. Po podatkih FURS-a je bilo v letu 2020 v Sloveniji nekaj čez 900 posameznikov, ki so v povprečju na mesec prejeli preko 46.000 evrov dohodka, od tega skoraj dve tretjini iz kapitala.

Kot je pojasnila Ajda Cafun iz Umanotere: “Glavni vir dohodkov najpremožnejših so dohodki iz kapitala, ki pa so od leta 2006, ko je bila sprejeta Bajukova davčna reforma, obdavčeni bistveno manj kot dohodki iz dela, kar seveda koristi izključno premožnim. Slovenija mora obdavčiti vsaj najpremožnejši 1 % prebivalstva. Za zgled nam je lahko španski davek na veliko bogastvo, ki je bil vpeljan leta 2022. Že prihodki iz tako skromnega davka na bogastvo bi v državno blagajno po izračunu za leto 2022 prinesli preko 600 milijonov evrov.”

V nadaljevanju sta bili predstavljeni dobri praksi organiziranja iz tujine. Angus O’Brien je predstavil Koalicijo za podnebno pravičnost iz Velike Britanije. Gre za mrežo organizacij, skupin in posameznikov, ki za naslavljanje podnebne in drugih družbenih kriz združujejo gibanja za podnebno, delavsko, migrantsko in socialno pravičnost.

O koalicijskem združevanju je Angus O’Brien poudaril sledeče: “Delo v koaliciji je nujen izziv. Konflikt je neizogiben. En drugega moramo zavarovati, da bomo skupaj lahko nevarni. Le če bomo delali skupaj, se bomo namreč lahko zoperstavili peščici, ki ima moč in ne deluje v interesu večine – kar je nujno za naslavljanje podnebne in družbene krize.”

Naslednjo dobro prakso je predstavila Agnès Gagyi, soustanoviteljica madžarskega Centra za solidarnostno ekonomijo (Solidarity Economy Center, SEC). V centru si prizadevajo za razvoj ekosistemov solidarnostnega gospodarstva – povezanih enot alternativne ekonomije, ki omogočajo samozadostnost prebivalstva na več področjih. V ta namen povezujejo iniciative na področjih skupnostne energije, stanovanjskih zadrug, sindikalnega organiziranja in skupnostnega kmetijstva.

Agnès Gagyi je pojasnila: “Solidarnostna ekonomija skrbi za dejanske potrebe ljudi. Njen namen je, da uspe pokriti kar čim več področij družbene reprodukcije – od hrane in stanovanj do energije. Tako lahko dosežemo samozadostnost in nismo odvisni od zunanjih dejavnikov.“

Drugi del dogodka, v katerem so se predstavili prisotni kolektivi, se je osredotočal na prakso. Prisotni so se na delavnicah organiziranja združili okrog treh bistvenih tem z vidika družbene in podnebne krize: za boljši javni potniški promet, za ozelenitev in demokratizacijo prehranskega sistema ter za organiziranje med nami vse bolj prisotnega migrantskega delavstva.

Uspešnost dogodka ter množična prisotnost kolektivov iz raznolikih področij pričata o potencialu mreže ter pravičnega zelenega prehoda. Nadaljnji načrti Mreže za pravičen prehod vključujejo širitev članstva ter objavo dokumenta z zahtevami in konkretnimi predlogi za okoljsko in socialno boljši jutri.

Fotografije dogodka najdete tukaj.

Mreža za pravičen prehod trenutno združuje nevladne organizacije Umanotero, Focus, Pekarno Magdalenske mreže; gibanje Mladi za podnebno pravičnost; kolektive Ekosocialistična iniciativa Klas, Iniciativa Mestni Zbor, Gorička Gmajna in Razredni broj ter sindikata Sindikat Mladi plus in Sindikat združenega dela SILA.