Po podatkih organizacije Save the Children International je bilo v Gazi od začetka genocida oktobra 2023 ubitih najmanj 20.000 otrok. Ti podatki kažejo, da je izraelska vojska v skoraj 23 mesecih genocida ubila najmanj enega palestinskega otroka na uro. To, kar se dogaja v Gazi in po vsej Palestini, neposredno krši človekove pravice in nas spodbuja k razmisleku o normalizaciji nasilja.

Glavno sporočilo protestne akcije, ki je bila 11. oktobra v Mariboru in Ljubljani je bilo  »Niso bili samo številke, 20.000 IMEN ZA 20.000 OTROŠKIH ŽIVLJENJ«. Dogodku, ki se je odvijal na Glavnem trgu v Mariboru se je pridružila tudi Pekarna Magdalenske mreže Maribor, kjer trenutno delujeva kot prostovoljki v okviru Evropske solidarnostne enote.

Ideja protesta je bila izraz odpora proti grozljivemu genocidu, ki se dogaja v Gazi in spomin na umorjene otroke, stare od 0 do 18 let – žrtve agresije in nasilnega ravnanja izraelske vojske. Poleg tega smo s to akcijo izrazili tudi nestrinjanje s pasivnim odzivom evropskih vlad, ki niso storile dovolj, da bi genocid ustavile. Verjameva v moč civilne družbe, ki ne bo ostala tiho. Tri ure smo brali imena umorjenih otrok ter poezijo palestinskih avtorjev – kot dejanje spomina in z jasnim sporočilom, da ne grozodejstva ne smemo pozabiti.

V dogodek sva bili zelo aktivno vključeni, saj kot mladi prebivalki sveta čutiva potrebo, da se odzoveva na vsako krivico. Na protestu nisva le sodelovali ter brali imena in pesmi, ampak sva imeli tudi priložnost, da se naučiva in spoznava, kako poteka organizacija takšnih akcij. Verjameva, da je zelo pomembno, da združimo moči, kadar želimo spremeniti realnosti, katerih del nočemo biti.

Z vsemi mislimi sva tri ure stali na soncu, kar je bilo včasih naporno, a kljub temu sva se počutili priviligirano, da sva tam – da dajeva glas tistim, ki ga več nimajo. Stati tam, držati transparent in opazovati, kako se naše vsakdanje življenje nadaljuje, medtem ko se dogaja genocid, je bilo zelo ganljivo. Ta izkušnja naju je prebudila; spodbudila naju je k razmišljanju o drugih in naju opomnila, kako pomembno je, da skrbimo za človekove pravice vseh.

Ker je šlo za javni dogodek, sva med protestom lahko opazovali mimoidoče in njihove odzive. Opažali sva, da nam nekateri niso posvečali nobene pozornosti – hodili so mimo, ne da bi pogledali ali prisluhnili. Ti odzivi so se naju dotaknili in naju spomnili, kako zelo normalizirano je danes nasilje. Kljub vsemu pa resnično čutiva, da je bila akcija uspešna in vredna truda. Nekateri so se nam pridružili, skupaj smo dvignili glas in zahtevali pravičnost. Ta izkušnja nama je pokazala, da za dosego pomembnih rezultatov ni vedno treba izvesti velikih akcij.

V treh urah branja smo uspeli prebrati le manj kot 10 % vseh imen otroških žrtev genocida. Za branje vseh bi potrebovali več kot 30 ur. Včasih je bilo težko pravilno izgovoriti imena, a sva se zelo trudili, da bi jih izrekli spoštljivo in natančno.

Meniva, da so akcije, kot je ta protest, izjemno pomembne. Vsako prebrano ime, vsak dvignjen glas, je bil opomin, da ti otroci niso bili le številke – bili so življenja, sanje. Kot prebivalke_ci sveta ne smemo ostati pasivne_i. Od naših vlad moramo zahtevati odločne, konkretne in nujne ukrepe, da se takšne grozote obsodijo in ustavijo. Pravičnost ni izbira – je odgovornost, ki jo dolgujemo nedolžnim življenjem, ki so bila izgubljena.

Če stojimo skupaj in dvigamo svoje glasove, lahko poskrbimo, da ti otroci, te številke, nikoli ne bodo pozabljeni.

Ivana Štrbac in Paula Marín Sirvent, ESE prostovoljki v Pekarni Magdalenske mreže Maribor