Ko smo vstopili v Dom starejših Rakičan, smo sprva vsi pričakovali »običajen« obisk. V resnici pa se je zgodilo nekaj, kar nas je pretreslo na način, ki se ga ne da opisati drugače kot globoko človeško. Že prvi stik z očmi, prvi nasmeh, prvi stisk roke je razbil vse meje, ki običajno obstajajo med mladimi in starejšimi. Ni bilo več »mi« in »oni«. Bili smo samo ljudje — eno srce v različnih fazah življenja.

V tistem prostoru ni bilo več pomembno, iz katere države prihajamo, kateri jezik govorimo ali kakšna zgodba nas je pripeljala v Rakičan. Občutek je bil, kot da se energije različnih generacij stapljajo v eno melodijo – takšno, ki nas je hkrati dvignila in razgalila. Pelo se je, plesalo se je, objemalo se je. In jokalo se je. Ne od žalosti, temveč od veselja in prepleta čustev. Ker smo prvič zares začutili, da se solidarnost ne definira v učilnici ali na projektnem listu. Solidarnost se zgodi, ko se dva človeka, ki sta si popolnoma različna, srečata s spoštovanjem in človečnostjo.

Ko so starejši zapeli pesmi svoje mladosti, smo začutili težo njihovih let, spomine, ki jih nosijo v sebi, izgube in radosti, ki jih mladi pogosto še ne razumemo. Ko smo mi zaplesali ritme, ki predstavljajo naše kulture, so se nam pridružile roke, ki so že veliko pretrpele, a so bile pripravljene na novo poglavje — z nami. V tistem trenutku se ni dogajala samo »aktivnost«. Zgodil se je stik generacij, stik življenj, stik ranljivosti.

To je bil trenutek, ko je kultura postala most. Ko je umetnost postala jezik, ki ga razumejo vsi. Ko je solidarnost prerasla definicijo in se prelila v resničnost.

Od tistega popoldneva naprej vemo, da je medgeneracijsko povezovanje neprecenljivo. Ne zato, ker to piše v naših ciljih, projektni logiki ali prijavnih obrazcih. Ampak zato, ker smo to — prvič v takšni moči — zares občutili na svoji koži. Starejši so nam dali nekaj, česar ne najdeš v učbenikih, ne v teorijah, ne v PowerPoint predstavitvah. Dali so nam del svojega življenja. In mi smo dali njim del svojega.

Ta dan nas je spremenil.
In ostal bo z nami — za vedno.

CulSolidArt vol. II je mednarodni projekt mladinske izmenjave, ki je povezal 40 mladih in dva facilitatorja iz Slovenije, Hrvaške, Portugalske, Poljske, Italije in Romunije in spodbujal solidarnost, kulturno izmenjavo ter umetniško izražanje. Projekt je mladim omogočil razvijanje osebnih in socialnih veščin, raziskovanje različnih kultur ter razumevanje umetnosti kot orodja za družbene spremembe. Poseben poudarek smo namenili mladim z manj priložnostmi, ki pogosto nosijo več ovir in manj podpore, ter jim skozi kreativnost, ustvarjanje in skupinsko delo ponudili prostor za rast, opolnomočenje in izkušnjo, da pripadajo. CulSolidArt vol. II se je zaključil s skupno zaključno predstavo, ki je predstavljala združeno delo vseh sodelujočih – dokaz, da so kultura, solidarnost in umetnost resnično mostovi, ki povezujejo ljudi.

Projekt je sofinanciran s strani Evropske unije.

Foto: arhiv Društva kreativne mladine