Ideja za predstavo Hočem živet v živalskem vrtu je vzklila v trenutku, ko me je Mojca vprašala, če bi za Nextival 2025 pripravili krajšo verzijo predstave Hočem živet v centru, prve produkcije z letošnjim letom novonastale skupine Samonastali. Takrat je bilo rečeno, da bo Nextival potekal junija. A ravno, ko smo se spravili k delu, je na dan prišla informacija, da bo festival odpadel. In tako je ideja o predstavi za nekaj časa padla v vodo. Čeprav v tisti fazi ideja še ni vsebovala živalskega vrta. Načrtovana je bila le krajša verzija predstave Hočem živet v centru.

Nato pa je mesec kasneje ŠKUC organiziral festival Dobimo se pred Škucem, na katerega so nas povabili s skoraj enakimi besedami kot jih je v svojem povabilu izrekla Mojca. Pristali smo in takrat je začela ideja presegati le krajšo verzijo predstave.

Začela sem se spraševati, kaj lahko naredim poleti, ko je nemogoče uskladiti urnike enajstih igralcev, sploh pa ne za daljše obdobje. Bolj kot o predstavi sem razmišljala o poskusu. Na koncu sem se odločila, da bo to poskus uprizoritve, ki bo nastal v izključno treh dneh dela celotne ekipe. Vnaprej bo določen samo naslov: Hočem živet v živalskem vrtu. Do naslova smo prišli na prvem sestanku za projekt, ko sem pogovor o tem, kaj bomo delali, začela z: »Lahko je karkoli, zaradi mene se lahko gremo tudi ne vem … živalski vrt.« In vsem je bila ideja všeč in potem smo nekako sklenili, da bo to naša rdeča nit – edino, kar je podano.

Že v tistem času nam je na pomoč priskočil Mladinski center BOB, saj smo v njihovih prostorih tiste tri dni imeli vaje. Prvi poskus je bil izveden in zelo kmalu po tem nas je razveselila novica, da je Nextival prestavljen na septembra.

Zdelo se mi je, da poskus lahko izvedemo ponovno. Razmislila sem, kaj je bilo pri prvem poskusu uspešno in kaj ne, ter se lotila snovanja drugega poskusa. Nekaj ljudi v zasedbi se je zamenjalo zaradi zasedenosti, glavna sprememba pa je bila, da sem dodala literarno predlogo – Živalsko farmo Georga Orwella. To se je izkazalo kot dobra podlaga za snovanje.

Začelo se je intenzivno delo treh dni, v katerem smo vsi zelo uživali. Morda še celo bolj kot prvič. Na Bobu je bilo te tri dni kar živahno, saj so hkrati potekale še priprave na festival, ki je končno prišel. Ustvarili smo uprizoritev, ki je bila po eni strani podobna prejšnji, po drugi strani pa se je odmikala od nje in jo v nekaterih smislih tudi nadgrajevala.

Na Nextivalu je bilo užitek igrati. Ozračje je bilo že cel dan prijetno in veselo. Ko pa je prišel na vrsto čas, da nastopimo, se je občutkom pridružilo še navdušenje, saj nas je čisto presenetilo, koliko ljudi si je prišlo ogledat naš poskus. Komaj smo spravili vse te ljudi v dvorano Pošte.

Potem je sledila obilica smeha in na koncu bučen aplavz. Bilo je čudovito. Poleg množice ljudi in veselja nad tem, kar počnemo, nas je preplavljala hvaležnost. V prvi vrsti Bobu, ne le za Nextival, pač pa za vse, kar so storili za nas v tem letu. Brez njih ne bi bilo Samonastalih. Oni so nam skozi celo leto omogočili prostor za vaje, pomoč pri izvedbi predstav in celo nekaj scene. Seveda pa je treba izreči velik hvala tudi ekipi Slovenskega mladinskega gledališča. Z njihovo lučno, zvočno in tehnično ekipo se mi je prvič v življenju zdelo, da delam na profesionalnem nivoju.

Sklep tega zapisa je, da smo se imeli zares lepo in da bi z veseljem še naprej izvajali takšne projekte, najraje z Mladinskim centrom Bob.

Tia Rozman, režiserka in vodja projekta