Kako je Ana, prostovoljka Evropske solidarnostne enote v Zavodu Manipura, ki je slepa, doživela svojo prostovoljsko izkušnjo?

Od konca septembra do konca novembra 2025 sem za osem tednov zapustila znani ritem Gruzije in se odpravila na pustolovščino v Slovenijo. Pridružila sem se prostovoljskemu projektu ESE pri Zavodu Manipura, kjer sem živela in delala z mladimi iz Turčije, Srbije, Poljske, Francije, Belgije in Gruzije. Čeprav sem že prej sodelovala v medkulturnih izmenjavah, se je ta izkušnja zdela popolnoma edinstvena.

Prihod v novo državo zame je bil zame kot slepo osebo vznemirljiv, hkrati pa me je zanimalo, kako vključujoče bo okolje. Eden prvih trenutkov, ki mi je razblinil vse skrbi, se je zgodil že prvi dan, ko sem prišla v naš skupni dom. Vodja projekta mi je jasno razložila razporeditev pohištva in uporabila način opisovanja, ki je primeren za slepo osebo. Zaradi tega sem se takoj počutila, da sem v okolju, kjer mi bo udobno in kjer mi ne bo treba »učiti« drugih, kot sem to morala početi v preteklosti.

Drug poseben trenutek je bil, ko je eden od prostovoljcev prilagodil družabno igro tako, da sem lahko enakovredno sodelovala. Ni šlo le za dostopnost, temveč za vključevanje, zabavo in skupno uživanje v dejavnostih kot enakovredni člani skupine. Vodili so me skozi neznane kraje, me niso obravnavali kot drugačne in z menoj so si delili igre ter smeh – vse to je ustvarilo občutek resnične vključenosti. Zelo me je presenetilo tudi, ko je vodja projekta razložil, zakaj se morajo slepe osebe izogibati prevelikemu številu prekrivajočih se zvokov, ter to prostovoljcem, ki vidijo, opisal kot močno svetlobo, ki sveti naravnost v oči. Takšne majhne, a premišljene geste so mi pokazale, da je inkluzija lahko naravna, preprosta in spoštljiva.

V času bivanja v Sloveniji sem se veliko naučila o komunikaciji in timskem delu. Vodenje delavnic za srednješolce z omejenim znanjem angleščine me je naučilo jasno razlagati ideje in se prilagajati različnim potrebam. Delo z osebami z intelektualnimi ovirami pa me je spodbudilo, da bolj zaupam neverbalni komunikaciji – tonu, govorici telesa, potrpežljivosti in pozornemu poslušanju. Skupno bivanje s toliko ljudmi me je naučilo bolje izraziti svoje potrebe, upravljati s časom in reševati konflikte mirno in premišljeno.

Posebej sem ponosna na to, da sem med prostovoljci in lokalno mladino pripomogla k večjemu razumevanju pomena vključevanja. Dejstvo, da sem enakovredno vodila delavnice skupaj z drugimi prostovoljci, jim je pokazalo, da so osebe z ovirami popolnoma sposobne opravljati takšno delo – tudi v svojih državah. Prepričana sem, da sem skozi naše skupne aktivnosti prispevala tudi k večji solidarnosti med lokalnimi dijaki.

Med najbolj vznemirljivimi trenutki so bili tisti, ko sem lahko pripovedovala o svoji državi in kulturi, razlagala politično situacijo v Gruziji ter delila, kako zelo si želimo postati del Evropske unije. Med svojim bivanjem sem si prizadevala deliti informacije, ki bi lahko v moji družbi povečale ozaveščenost o EU. Vedno me je razveselilo, ko so dijaki pokazali, da Gruzijo poznajo, in rekli, da imajo radi gruzijsko hrano, kulturo in ljudi.

Ena mojih najljubših aktivnosti je bila načrtovanje in vodenje delavnice o pomenu volitev. Ker imam diplomo iz politologije in zelo rada razpravljam o političnih mehanizmih, mi je bilo v veliko veselje zasnovati igranje vlog in interaktivne vaje, s katerimi sem srednješolcem predstavila, zakaj je pomembno sodelovati na volitvah, ko pridobijo volilno pravico. Njihova zavzetost in radovednost sta tej izkušnji dali poseben pomen.

Delo z lokalno mladino je bilo eden najbolj nepozabnih delov projekta. Skupaj s prostovoljci smo izdelali hobi konjičke za športni dan, dijaki pa so sodelovali v aktivnosti, ki smo jo oblikovali. Izvedli so izziv z zavezanimi očmi, kar jim je omogočilo bolje razumeti slepoto in razviti pristno empatijo. Veliko časa smo namenili tudi podpori lokalnim organizacijam – delu z osebami z intelektualnimi ovirami ter pomoči fizično in senzorno oviranim posameznikom med inkluzijskim pohodom.

Še eno nepričakovano prijetno doživetje je bilo sodelovanje v praktičnih vajah z lokalnimi gasilci in reševalnimi ekipami, vključno z dekontaminacijskimi vajami. Ker si želim delati v javni upravi, mi je to dalo praktičen vpogled v to, kako potekajo izredne razmere, ter mi pomagalo, da se bolje pripravim na pomoč drugim v kriznih situacijah.

Čeprav je bila moja solidarnost do ranljivih skupin vedno močna, mi je ta projekt omogočil globlje razumevanje številnih tem. Ena najpomembnejših stvari, ki sem jih odkrila, je, kaj si želim videti v svoji državi. Projekti, kot je ESE, so prav to: odideš v razvito državo, se učiš, deliš svoje izkušnje in nato znanje prineseš domov, da lahko ustvariš pozitivne spremembe.

Drža slovenskih srednješolcev je bila še posebej spodbudna. Spoštovali so moje vodenje, odprto komunicirali in inkluzijo obravnavali kot nekaj povsem običajnega. Njihov pristop je okrepil mojo samozavest in me spomnil, da inkluzivno vodenje deluje, ko ga vsakodnevno živimo.

Domov se vračam z močnejšimi veščinami, večjo samozavestjo, jasnejšim poslanstvom in z razumevanjem, da inkluzija raste, ko jo aktivno uresničujemo, delimo in ji vodimo z zgledom.

Ana Sikhashvili, prostovoljka Evropske solidarnostne enote v Zavodu Manipura