V tokratnem intervjuju smo se pogovarjali z dr. Veroniko Bajt in dr. Ano Frank, raziskovalki na Mirovnem inštitutu v Ljubljani – Inštitutu za sodobne družbene in politične študije. Mirovni Inštitut deluje v Sloveniji že od leta 1991, je med pomembnimi inštituti v Sloveniji, ki s svojim znanstveno-raziskovalnimi deli spodbuja kritično mišljenje v skupnosti.

»Inštitut razvija raziskovalno, izobraževalno in osveščevalno dejavnost na področjih družboslovja in humanistike na petih tematskih poljih: politika, človekove pravice in manjšine, mediji, spol in kulturne politike. Je zagovornik ranljivih skupin in si skupaj z njimi prizadeva za odpravo diskriminacije.« (Mirovni inštitut, 2026).

Tokrat nas je zanimala tematika medijska pismenosti med mladimi in ali mladi razumejo sovražni govor.

Pa pričnimo z osnovnim vprašanjem in sicer, kako razumete povezavo med medijsko pismenostjo mladih in njihovo odpornostjo na sovražni govor?

Dr. Veronika Bajt: »Medijska pismenost pomeni, da znajo mladi prepoznati različne vrste medijskih sporočil, razumeti njihove namene, ločiti med dejstvi, osebnimi mnenji in načrtno manipulacijo oziroma dezinformacijami. V tem smislu bi lahko rekli, da nam medijska pismenost omogoči, da razumemo, kaj je sovražni govor, da ga zaznamo in prepoznamo kot takega, ko pridemo z njim v stik. Če razumemo, da sovražni govor ni »le« žalitev, ampak način komuniciranja, ki upravičuje izključevanje in družbeno neenakost določenih skupin, je večja verjetnost, da ne bomo želeli sodelovati v širjenju nasilnih in diskriminatornih sporočil. Ker mladi intenzivno uporabljajo digitalne medije in hkrati skozi njih pogosto tudi oblikujejo svojo družbeno identiteto, je medijska pismenost zanje zelo pomembna, saj nas nauči razčlenjevanja sporočil, umeščanja v širši družbeni in zgodovinski kontekst, razumevanja delovanja medijev in digitalnih platform ter nenazadnje spodbudi razmišljanje o naši odgovornosti, ki jo javno komuniciranje prinaša.«

Vaše raziskave kažejo, da je razumevanje sovražnega govora v javnosti pogosto nejasno. Kako se ta zmeda kaže pri mladih in kakšne so posledice?

Dr. Veronika Bajt: »Konkretno naše raziskave sicer niso obravnavale mladih kot posebne demografske skupine, a obstoječe raziskave so pokazale, da kar 70 odstotkov mladine meni, da je sovražnega govora preveč, pri čemer je spletni prostor prepoznan kot osrednje okolje njegovega pojavljanja. V družbi nasploh velja precejšnja zmeda, kar se tiče definiranja sovražnega govora. Anketne raziskave javnega mnenja kažejo, da večina vprašanih izraz »sovražni govor« sicer v glavnem razume v njegovem osnovnem pomenu kot javno spodbujanje sovraštva zoper določeno skupino ljudi, hkrati pa ga tudi pogosto napačno enačijo s splošnim izražanjem sovraštva do posamezne osebe, z žalitvami, grožnjami ali klevetami. Čeprav gre za problematične oblike komuniciranja, v naštetih primerih ne gre za sovražni govor – a je vseeno mogoče prijaviti tovrstne vsebine mediju ali platformi ter zahtevati njihov umik oziroma sprožiti določene postopke proti povzročiteljem. Zmeda glede razumevanja sovražnega govora ima za posledico tudi to, da pogosto ne pride do ukrepanja. V naši raziskavi javnega mnenja med vprašanimi, ki so imeli neposredno izkušnjo s sovražnim govorom, približno četrtina sploh ni ukrepala. Med tistimi, ki so ukrepali, je slaba četrtina ocenila, da je bilo ukrepanje uspešno in da se je primer razrešil, medtem ko je slaba tretjina poročala, da ukrepanje ni prineslo rezultata. Kar je pa tudi zelo povedno dejstvo.«

Katere ključne kompetence morajo mladi razviti za prepoznavanje dezinformacij in manipulativnih vsebin?

Dr. Ana Frank: »Pomembno je poudariti, da mladi ne razvijajo kompetenc šele, ko so mladi v dobi pubertete, temveč že takrat, ko se še otroci. Občutljivost, pozornost in informiranost o digitalnih vsebinah je nekaj kar se razvija skupaj z njihovim razvojem (telesnim, umskim in psihičnim), zato je treba pozornost nameniti vzgoji za razumevanje digitalnih vsebin. Skozi vzgojo se razvijajo kompetence o občutku lastne varnosti in varnosti drugih, ter spoštovanja sebe in drugih, kar se prenese tudi na obnašanje na spletu oziroma digitalnem okolju. Ker je splet zelo hiter in količinsko obremenjujoč (količina informacij je takšna, da v enem dnevu prejmejo toliko informacij, kot smo jih včasih v letu ali več) je potrebno najprej otroke in mlade naučiti, v sodelovanju s starši/odraslimi in izobraževalnimi ustanovami, preživljanje časa z aktivnostmi brez spleta in družbenih omrežij. Na ta način se razvija tudi občutek za »čas za razmislek«, ki ga hitra digitalna okolja onemogočajo. Nekatere skandinavske države (Švedska) so že pričele z zmanjšanjem količine časa otrok na digitalnih napravah v času šolskega pouka, zato da se otroci in mladi lahko razvijajo v realnem in ne v digitalnem okolju. Je pa potrebno poudariti, da tudi odrasli dajejo zgled, in dokler so odrasli po več ur na spletu in manj z otroki in mladimi, ne dajejo dobrega zgleda otrokom in mladim. Mogoče je pa treba tudi odrasle izobraziti, ker o nevarnostih spleta tudi oni niso dovolj informirani.«

Katere metode dela z mladimi so se izkazale kot učinkovite pri naslavljanju sovražnega govora?

Dr. Veronika Bajt: »Izkušnje našega delovanja na tem področju so pokazale, da so zelo učinkovite delavnice po srednjih šolah, kjer se z mladimi lahko neposredno pogovarjamo in jim tudi odgovarjamo na konkretna vprašanja, naslovimo njihove skrbi in stiske. Hkrati so zanimivi tudi kreativni pristopi, kjer s t. i. proti-naracijami, torej s sporočili, ki negirajo sovražni govor s tem, da ga naslovijo neposredno, mladi sami uspejo odvzeti veter v krilih sovražnih in nasilnih sporočil. Vsekakor je najbolj učinkovito delovanje v vsakdanjem življenju in mikro skupnostih prijateljev, družine, vrstnikov, ko mladi, ki zaznajo napad na vrstnika, odreagirajo – že zgolj to, da se napadeni ne počuti sam, je pogosto povsem dovolj, da smo naredili korak v pravo smer izničenja negativnih posledic sovražnega govora.«

Kako lahko mladinski delavci skozi neformalno učenje učinkovito krepijo medijsko pismenost mladih?

Dr. Ana Frank: »V sodelovanju s strokovnjaki se lahko pripravi veliko koristnih in zabavnih vsebin, s katerimi lahko mladinski delavci prenesejo koristne informacije mladim (in otrokom). Namreč dobra izobrazba in informiranost o digitalnem okolju niso dostopna vsem, vendar se pridobi preko poglobljenih analiz in raziskav. Samo informirano izobraževanje ima lahko nek učinek. Mladinski delavci se tako morajo informirati z več zornih kotov, upoštevati tako tehnološke in družbene kot psihološke in fiziološke vidike učinkov digitalnega okolja na mlade. Namreč hitrost in količina informacij, ki jih mladi dobivajo je prevelika, da bi se lahko vanje poglobili, zato je treba vse te vidike strniti v koherentno izobraževalno shemo, ki jim na razumljiv in privlačen način prikaže razsežnosti in pasti digitalnega okolja.«

Kako lahko sistemsko podpremo mlade kot aktivne soustvarjalce odgovornega in vključujočega digitalnega prostora?

Dr. Ana Frank: »Pomembno je z mladimi sodelovati že od otroštva, v osnovni šoli, ko se intenzivno srečujejo z digitalnim okoljem in socialnim življenjem. Takrat so otroci zelo dojemljivi, predvsem za opozorila v zvezi z njihovo varnostjo in spoštljivo komunikacijo na spletu. Učne ure z obravnavanjem vrst družbenih omrežij, možnih nevarnosti, ki pretijo na njih, ter načinov spoštljive komunikacije, so zelo dobrodošla praksa, kjer se otroci skupaj z odraslo osebo o tem pogovarjajo. Recimo knjižica Varnost na spletu – Brezplačna preventivna publikacija Policijskega sindikata Slovenije ima zelo koristne informacije. Tudi sodelovanje s starši v tem obdobju ima krepilne učinke za celostno obravnavo otrok in njihovega digitalnega delovanja. Namreč starši/odrasli so zgled otrokom. Znanje pridobljeno v otroški dobi pa otroke spremlja tudi v mladost. Mladi morajo tako dobiti informacije o možnih spletnih prevarah, zlorabah na spletu, ipd. gradiva je ogromno (npr. https://www.policija.si/svetujemo-ozavescamo/varnost-na-internetu; https://safe.si/ ) kar je vse dostopno, vendar jim mora nekdo tudi strukturirano to predstaviti (učitelji, mladinski delavci, starši). Še preden se sploh mladi (oziroma bolj otroci) poglobijo v digitalni svet, bi morali biti seznanjeni s temi preventivnimi in izobraževalnimi vsebinami.«

Bi želeli še kaj izpostaviti?

Dr. Ana Frank: »Odrasli se morajo zavedati, da so tudi oni vpeti in vpleteni v odvisnost od digitalnega okolja in dokler ne bo celostnega pristopa do odnosa do digitalnega sveta, se niti mlajša populacija ne bo mogla razvijati v kritične mislece, ki so bodo vzeli čas in razmisliti o spletnih vsebinah in resničnosti le-teh. Že odraslim je težko ločiti med preverjenimi dejstvi in izmišljenimi podatki/lažmi, zato je to kompetenca, ki jo skozi izobraževanje moramo razvijati vsi.«

Vir: Mirovni inštitut. (10. 4. 2026). O Mirovnem inštitutu. Dostopno na: https://www.mirovni-institut.si/o-mirovnem-institutu/ (20. 12. 2016).

Slika je simbolična. [online] [10. 04. 2026]. Dostopno na spletnem naslovu: https://www.pexels.com/photo/curly-haired-man-shouting-through-megaphone-8924332/