Mesec julij je posvečen temi mlade družine, pojmu, ki se ga mladi na nek način izogibajo. O težavah in možnostih, ki jih imajo mlade družine sta pred nekaj dnevi pisala že Rožle Oštir in Jerneja Potočnik, ki sta predstavila vidike, ki marsikomu ostanejo skriti. Mlade smo zato vprašali, kaj si mislijo o mladih družinah, kakšne so njihove želje in načrti ter kaj jih pri tem najbolj ovira.

Dvajsetletna Urška je šolanje zaključila pred dvema letoma. Kot vzgojiteljica predšolskih otrok ima sicer primerno izobrazbo, da bi jo lahko zaposlili v vrtcu, vendar novih vzgojiteljic v bližini njenega domačega kraja ne iščejo. »Začela sem iskati spodobno rešitev, da bi lahko imela urejeno življenje. Brez redne službe in zagotovljenih vseh ustreznih pogojev, se preprosto ne bi odločila, da bi imela otroka,« je pojasnila. Večkrat razmišlja o tem, ali ji bo vsaj do 25. leta uspelo najti primerno službo in si ustvariti lasten dom.

»Včasih postanem med razmišljanjem o prihodnosti kar anksiozna, saj si starejši ljudje okoli mene predstavljajo, da si mladi danes ne želimo družin in, da se za ustvarjanje lastnega življenja ne potrudimo dovolj. Vem, da ne razumejo, da življenje danes ni več enako mladosti, ki so jo imeli oni. Če bi imela boljše pogoje, bi se za družino zagotovo odločila že v zgodnjih dvajsetih letih,« je dodala.

Največ pritiska med mladimi so zagotovo deležne ženske, a tudi za moške je razmišljanje o prihodnosti lahko stresno. Triindvajsetletni Vid zaključuje študij elektrotehnike in se pripravlja za vstop na trg dela. Zaradi izobrazbe je prepričan, da mu bo hitro uspelo najti primerno službo, a kot pravi, to še ni rešitev za vse. »Če bi se odločil, da si želim imeti otroka, bi ga želel imeti z osebo, ki bi mi bila zares všeč. Mislim, da je v današnjem času težje spoznati nekoga, s komer bi lahko preživel celotno življenje,« je prepričan. O ustvarjanju družine je večkrat govoril tudi s starši in sorodniki; »moji stari starši ne morejo razumeti, zakaj čas izgubljam s fakulteto, ko pa bi lahko že imel redno službo in družino. Če dobro pomislimo, so imele naše babice popolnoma drugačna življenja. Večinoma so se poročale z sokrajani in osebami, ki so jih poznale že iz otroštva. Šole, ki so jih obiskovale so bile le nekajletne in so omogočale takojšnjo zaposlitev. K službi je velikokrat spadalo še stanovanje, možnost počitnic na morju ali v hribih. Odločitev imeti otroka je bila takrat najenostavnejša, saj je do tega vodila »naravna pot«, je dodal.

Sklep

Po pogovoru z Urško in Vidom lahko ugotovimo, da trditev, da si mladi družin ne želijo in, da bežijo pred odgovornostjo ne drži. Oba sta izpostavila, da imata željo po družini, a se jima pot do družine in urejenega življenja ne zdi najlažja. Kljub številnim ugodnostim, ki jih država nudi mladim in mladim družinam je tako odločitev za starševstvo še vedno težka.