To poletje smo v Manipuri gostili 10 mladih prostovoljcev iz Španije, Estonije, Portugalske, Irske, Belgije in Francije. Skupaj z našim dolgoročnim prostovoljcem, Szymonom iz Poljske, so preživeli 8 aktivnih tednov, polnih dogodivščin in izzivov. Christian iz Španije je takole strnil svoje vtise o tem prav posebnem poletju …

Med prvimi trenutki svoje pustolovščine sem zagledal neskončno vrsto oddaljenih gora, ovitih v krono megle, medtem ko sem ponoči potoval z avtomobilom, tik pred tem, da prispem v svoj novi dom za naslednja dva meseca – v Zavod Manipura. Takrat nisem mogel vedeti, kakšna neverjetna količina izkušenj, izzivov in priložnosti me čaka tukaj, v Sloveniji. Vsaka izmed njih je bila nepričakovana, saj mislim, da nam življenje skoraj vedno prinese ravno tisto, česar najmanj pričakujemo, pa tudi tisto, kar moramo doživeti.

Zato je imel vsak prostovoljec svojo lastno izkušnjo, svoj izid – številne potrebe, želje in individualna ozadja so se prepletla, hkrati pa smo imeli vsi enak cilj: imeti najboljšo možno izkušnjo. A to lahko pomeni ogromno različnih stvari, ki jih sprva sploh nismo razumeli. Nekateri so si želeli stopiti iz cone udobja, postati bolj neodvisni ali preprosto biti v naravi. Mnogi drugi so želeli izboljšati svoje duševno zdravje, spoznati nove ljudi in pri tem odkrivati nove kulture. Nekateri pa so imeli bolj osebne razloge – odkriti samega sebe, pridobiti več samozavesti, osvojiti nova znanja skozi prostovoljstvo in pomagati drugim, ob tem pa upali, da bodo pomagali tudi sebi.

Seveda pa so bili v nas tudi strahovi in upanja: strah pred osamljenostjo ali pred tem, da bi morali stvari početi sami, a hkrati tudi želja, da bi bili več s sabo in se bolje spoznali. Frustracije zaradi ljudi, ob katerih smo se morali naučiti potrpežljivosti in razumevanja. Iskanje odgovora na to, kdo želimo biti kot osebe in kaj želimo početi v življenju. Moč za dejanja ali spremembe, ki bi izboljšale naše življenje. Želja, da bi postali bolj odprti, bolj razumevajoči, bolj potrpežljivi, da bi bili srečnejši s sabo in da nas ne bi bilo strah pokazati, kdo v resnici smo pred drugimi. In seveda – izboljšati svoj angleški jezik.

Vse to se je združilo v čudovito priložnost, da se učimo drug od drugega in rastemo kot človeška bitja. Prepričan sem, da smo se skozi naše najsrečnejše in najtežje trenutke skupaj, skozi vsa mesta, kjer smo bili – od ekoloških kmetij, zavetišča za živali, PUM-O programa pa do drugih čudovitih lokalnih kotičkov – in skozi vse delo, ki smo ga opravili skupaj tam in v našem domu, pa tudi skozi delavnice o trajnostnih navadah, skrbi za naš planet, komunikaciji, medkulturnosti ali o tem, kako prispevati k naši skupnosti – vsi nekaj pridobili.

In prepričan sem, da bom ob odhodu od tod, ko bom še zadnjič zagledal tiste oddaljene gore, čutil globoko hvaležnost.