31. oktobra, vse od leta 1992, praznujemo dan reformacije. Na ta dan obeležujemo pomen slovenskega jezika, saj je versko, kulturno in politično gibanje 16. stoletja, skupaj s Primožem Trubarjem, zaslužno, da smo dobili prvo (tiskano) knjigo v slovenskem jeziku – Katekizem.

Reformacija je gibanje, ki se je začelo v 16. stoletju in se iz Nemčije razširilo po Evropi. Njej začetnik Marthin Luther je zahteval preoblikovanje in prenovo rimokatoliške cerkve na temelju 95 tez, ki jih je 31. oktobra 1517 obesil na vrata cerkve v Wittenbergu. Luther ni zahteval le verske, temveč tudi kulturno in politično prenovo. Med njegovimi zahtevami je bila tudi ta, da naj verniki berejo Sveto pismo v maternem jeziku, kar je imelo vpliv na razvoj književnosti različnih jezikov – tudi slovenskega.

Tako je Primož Trubar, osrednji predstavnik reformacije na Slovenskem, leta 1550 s Katekizmom in Abecednikom postavil temelje slovenskemu knjižnemu jeziku. Trubar je prispeval polovico vseh knjig, ki so jih času reformacije na Slovenskem napisali protestantski pisci. Pomembni deli tega obdobja pa sta tudi prevod Svetega pisma Jurija Dalmatina in prvi slovenski pravopis Zimske urice proste Adama Bohoriča.

Ob dnevu reformacije je državljane in državljanke nagovoril tudi dr. Robert Golob, predsednik vlade Republike Slovenije in dejal:

Slovenci smo, kar smo, zaradi našega jezika. Brez slovenščine ni Slovencev. Brez nje ni Slovenije. Dan reformacije obeležujemo zato, da ne pozabimo, kako je temelj naše državnosti prav slovenski knjižni jezik. Tega pa predvsem dolgujemo Primožu Trubarju, protestantskemu duhovniku z Rašice, ki ga je utemeljil s prvo slovensko knjigo, Katekizmom in dodanim Abecednikom, posvečenim »vsem mladim in preprostim Slovencem«.

Zavedanje, da naša prihodnost temelji na mladih in njihovi izobraženosti, pa ni edini vir navdiha, ki ga lahko črpamo iz Trubarja. Poznamo ga namreč tudi po geslu »stati inu obstati«. Živel je v viharnih časih, ki so jih zaznamovali vojaški vpadi in grožnje iz tujine, kot tudi ideološka razklanost in obračunavanje v domovini. Velik del svojega življenja je zato preživel v izgnanstvu. Vendar pa nikoli ni izgubil ne vere vase niti v njegove »ljube Slovence«.

Zato je prav, da se v teh časih, ko nedaleč od nas znova divja vojna in ko naša blaginja ni več samoumevna, spomnimo tudi tega uporniškega in vztrajnega Trubarja. Ni nas malo in ne bo nas pobralo. Niti Slovenije, niti Evropske unije, niti naših zaveznic. Na izzive, ki so pred nami, smo pripravljeni in jih bomo prebrodili. Tako kot Trubar bomo stali in obstali. Kot narod in država, ki sta nastala iz njegove besede, drugače tudi ne moremo.