25-letna Klara Francesca, študentka sociologije in filozofije, je že več kot 5 let prostovoljka UNICEF-a Slovenija. Kot sama pravi, se zavzema »za enakopravnost in človekove pravice, ki so danes prepogosto kršene. Zato želim v svetu poudariti solidarnost, kot način sobivanja in odnosa do soljudi.« Več pa v prispevku spodaj.

Klara Francesca, kaj bi rekla, da je tvoja supermoč?

Moja supermoč so empatija in čustva. V svetu, kjer prevladuje individualizem, kjer se širijo sovraštvo, vojne, celo genocid, verjamem, da so naša čustva oblika upora! Spomnijo nas na to, da smo ljudje, nas v tem povezujejo in v nepravičnem svetu spodbudijo k dejanjem.

Kaj te je motiviralo, da se vključiš v prostovoljstvo?

Na začetku sem postala prostovoljka predvsem, ker sem imela več prostega časa, ki sem ga želela porabiti na koristen način — za skupnost in za svet. Že takrat sem bila prepričana, da je osebni vložek v skupnost nujen. To je še posebej potrebno v času, ko se soočamo s krizami, neenakostjo, podnebnimi spremembami, vojnami in genocidom. Danes zame prostovoljstvo ni nekaj dodatnega. Je eden izmed načinov, kako živim svoje vrednote.

Kakšne so tvoje izkušnje s prostovoljstvom na splošno in katera se ti je zdela najbolj posebna?

Vsaka prostovoljska izkušnja mi nekaj da. Z UNICEF-om sem najraje delala z otroki v azilnem domu. Nekaterih od njih se še danes spominjam, kako so bili prijazni in nasmejani, kljub groznim življenjskim preizkušnjam. Tam sem videla veliko lepih, pa tudi manj lepih stvari. Lepi trenutki me vsakič spomnijo, da je kljub vsemu trpljenju na svetu, v ljudeh še vedno ogromno dobrega. Tisti manj lepi momenti pa me utrjujejo in dajejo moč, da se še naprej borim za pravice in enakost v svetu.

Ena mojih najlepših izkušenj tam je bilo igranje nogometa s fanti, ki so takrat bili v azilnem domu. Sama nisem športnica, še posebej ne za nogomet. Ampak so me fantje izredno spoštljivo in prijazno spodbujali. Spravili so me iz mojega mehurčka udobja in skupaj smo se imeli izredno lepo in se zabavali. To so bili eni izmed najbolj prijaznih ljudi, ki sem jih spoznala, in želim si, da bi jim lahko povedala, kako dobro so vplivali name.

Več let si že aktivna prostovoljka UNICEF-a Slovenija in to organizacijo že dobro poznaš. Če bi bil UNICEF žival, katera žival bi bil po tvojem mnenju in zakaj?

Osebno sem navdušena nad morskimi psi in tudi kiti. Rekla da bi, da je UNICEF morda kit grbavec. Po navadi so kiti grbavci samotarske živali, ampak dostikrat tudi sodelujejo med seboj v manjših skupinah. Obstajajo pa tudi mnogi primeri, kjer so pomagali ne le svojim, ampak tudi drugim vrstam živalim, v čemer se vidi njihov altruizem. Tako tudi prostovoljstvo v UNICEF-u presega razlike med ljudmi, z namenom da se zaščititi najbolj ranljive — predvsem otroke.

Kaj je tvoj prostovoljski »moto«, kaj te vodi?

Moj moto je »Ne počni tega zase, ampak za druge in za družbo.« Seveda mi prostovoljstvo prinese tudi mnogo lepih izkušenj in znanja. Ampak pomembno se mi zdi, da se zavedamo svojega privilegija in odgovornosti. Prostovoljno delo moramo početi z veseljem, hkrati pa moramo imeti v mislih, da to počnemo ker lahko in ker je potrebno. Pri tem gre za skupnost in za svet, kakršnega si želimo. 

Kaj bi sporočila nekomu, ki se še odloča za prostovoljstvo?

Prostovoljstvo je večplastno. Po eni strani nas poveže in nam pomaga osebnostno rasti, hkrati pa je lahko čustveno zahtevno. Zato prostovoljstvo ne sme biti idealizirano. Pomembno je, da je prostovoljec iskren do sebe in premisli s čim zmore prispevati na najboljši možen način. Vsakdo ima nekaj kar lahko prispeva, zato postani prostovoljec in počni tisto, kar veš, da lahko.

V kolikor tudi tebe zanima prostovoljstvo na UNICEF-u Slovenija, te vabimo, da se pridružiš! Na spletni strani najdeš več informacij ter obrazec za prijavo. Se veselimo!  

*Zapis je nastal v okviru projekta Na meni je!, ki ga sofinancira Urad za mladino v okviru prizadevanj za spodbujanje participacije med mladimi. Besedilo ne izraža stališča Urada za mladino ali UNICEF-a Slovenija.