Ko se z avtobusom vračam domov, razmišljam o idejah za tale dopis. Ne glede na to, kako preobračam pojma vključenost in enakopravnost, se moje misli vedno vračajo k spolu in politiki. Mogoče je za to kriv mesec marec, saj v njem praznujemo dan žena. Najbrž sta bili ravno s tem razlogom temi izbrani. Ne da se zanikati, da gre za silo pomembno temo, vendar ne vam, kaj novega lahko o njej zapišem, česar niso že ostali.

Vseeno pa se mi zdi tema enakopravnosti pomembna in mislim, da o njej vsekakor premalo razmišljamo ali morda celo nekoliko preozko. Zato sem se želel teme enakopravnosti lotiti nekoliko drugače, vendar dolgo nisem znal.

Naenkrat se mi med vožnjo v slušalke prikrade prijeten jazz ritem s spremljavo nežnih akordov kitare. Za trenutek se misli ustavijo, ko me prevzame refren, ki v sebi skriva točno to, kar sem iskal. Formulo za doseganje enakopravnosti. Besedilo se mi zdi danes še bolj aktualno kot takrat, ko sem ga prvič slišal po radiu. Morda zato, ker sem bil takrat pol mlajši in nisem veliko razmišljal o družbi. Morda pa je svet danes resnično veliko bolj črno-bel in se v njem srečujemo z vedno več nestrpnosti, čeprav navidezno živimo v zelo liberalni in svobodni družbi.

Kadar govorimo o družbenih vrednotah, imamo vsi polna usta enakopravnosti, solidarnosti in empatije, vendar na te pogosto pozabimo takoj, ko se soočimo z osebo, ki je drugačna od nas. Nestrpni smo do ljudi z drugačnim mišljenjem, življenjskim slogom, stilom oblačenja, vero, skratka do vseh, ki počnejo stvari drugače od nas. To v družbi povzroča napetost in posameznika navdaja z utesnjenostjo pred tem, kaj si o njem mislijo in kako ga dojemajo drugi. Pri tem se lahko oseba ujame v past, kjer začne namesto svojim instinktom in ambicijam raje slediti drugim.

Zanimivo se mi zdi, da ljudje toliko napora namenimo prepričevanju in navduševanju drugih z našimi super zamislicami, ko pa nam želi kdo drug predstaviti svoje, ga sicer poslušamo, vendar bolj poredko dejansko slišimo. Med pogovorom sogovorniku vljudno prikimavamo, a na koncu se vedno znova vračamo k našim ustaljenim idejam, ki jih neradi prevprašujemo.

Zapiramo se v mehurčke isto mislečih, ker nam to daje udobje in stabilnost. Dokler smo obdani z ljudmi, ki imajo iste vrednote, teh ni potrebno postavljati pod vprašaj. Ko pa srečamo nekoga, ki na določeno stvar gleda drugače, nas to vznejevolji, saj lahko začnemo dvomit o naši percepciji sveta ali smislu samem.

Iskanje smisla je za človeka pomembo. Še bolj pomembno je, da ga najde oz. nad njim ne obupa. Brez smisla človek zgolj obstaja in mnogim obstoj sam po sebi ni dovolj. Obstajajo pa tudi tisti, ki so v življenju radostni že zgolj zaradi dejstva, ker živijo oz. so živi. V prvih razredih osnovne šole so nas učili, da si niti dva človeka nista popolnoma enaka. Če lahko sprejmemo to dejstvo, sem prepričan, da lahko iz njega nadalje izpeljemo, da potemtakem niti dva človeka ne živita popolnoma enakih življenj. In če je temu tako, ni realno pričakovati, da bi vsi na svetu lahko mislili in delali enako.

Na tej točki naj se dotaknem še samega pojma enakosti in enakopravnosti. Enaki sta stvari, ki imata enake lastnosti ali značilnosti. Posebnost enakopravnosti pa je, da imata lahko enak status navzven bistveno drugačni stvari. Poudarjam, da gre za navzven različni stvari, saj verjamem, da smo v notranjosti ­– duši, če želite, vsi enaki. In to je lepota liberalne in demokratične družbe, ­tj. sprejemanje in sobivanje z navzven drugačnimi, saj se zavedamo, da nas globoko v nas ženejo iste sile.

In kaj je tisto, kar nas univerzalno žene ljudi? V prvi vrsti je to zagotovo preskrba s hrano in zavetjem ter spolnost. Temu pa sledijo duhovne in materialne kreacije ljudi, ki osmišljajo življenje. Skratka, cilji vseh nas so isti. Vsi si želimo v kaotičnem svetu živeti na način, ki nas osrečuje in navdihuje za nadaljnje raziskovanje sebe in sveta. Razlike ostajajo zgolj v načini doseganja tega stanja.

In kaj ima z vem zapisanim pesem, ki me je navdihnila za tole kolumno? Gre za pesem Poglej z istoimenskega albuma skupine AKA Neomi, ki v svojem refrenu poudarja tisto, kar je bistvo enakopravnosti: dati priložnosti drugemu, da sam začuti in odkrije sebe, in spoznanje, da svet vsi vidimo v drugačnih barvah. Kot je v zadnjem verzu refrena zapisala Saša Vipotnik, je to dobro, saj se lahko od tistih, ki so nam drugačni, marsikaj naučimo, če jim le damo priložnost.