Evropska unija je leta 2019 sprejela Zeleni dogovor, s katerim so se države članice zavezale, da bodo do leta 2050 dosegle ogljično nevtralnost. Kasneje so sprejele še Pripravljeni na 55, s katerim so obljubile, da bodo do leta 2030 zmanjšale svoje ogljični odtis za 55 odstotkov. Odločitev, kako bodo države uresničile svoje obljube, je Evropska unija prepustila oblastem posameznih držav, dejstvo pa je, da bodo morale za doseganje ogljične nevtralnosti države začeti čim prej opuščati uporabo fosilnih goriv. Še posebej pri proizvajanju elektrike, saj je energetski sektor v Evropi tisti, ki proizvede največ emisij.

A zapiranje termoelektrarn ni enostavna naloga. Še posebej, če nimamo načrta, s čim bomo nadomestili primanjkljaj. S to težavo se danes sooča Slovenija, ki bo vsak čas morala zapreti Termoelektrarno v Šoštanju, a do danes še ni izdelala konkretnega načrta, kako oziroma s katerim virom to energijo nadomestiti. Zapiranje elektrarne v Šoštanju je še posebej unikatno, ker primarni cilj njene zaustavitve ni doseganje podnebnih ciljev, temveč nižanje stroškov. Cena električne energije, proizvedene v TEŠ-6, je v zadnjih strmo rastla na račun emisijskih kuponov, ki jih morajo plačevati njeni upravljalci kot kazen, ker onesnažujejo okolje. A ceno kuponov na koncu plačajo električni odjemalci, tj. gospodinjstva, ki trošijo njihovo elektriko.

Obstaja širok konsenz, da je treba TEŠ-6 čim prej zapreti, zatika pa se nam pri izbiri nadomestnih virov. Izbiramo lahko med vodnimi, vetrnimi in sončnimi elektrarnami, obeta pa se nam tudi gradnja drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem. Na končno odločitev, ali bomo res začeli z gradnjo novega bloga jedrske elektrarne, bo potrebno še počakati. O tem bomo novembra na referendumu odločali državljani. Dejstvo pa je, da poleg nekaj milijardnih stroškov, ki jih nosi tak projekt, novi blok ne bo zgrajen hitro. Če smo res optimisti in bo šlo vse po sreči, si lahko novi blok obetamo šele čez 20 let. Zato je pomembno, da v vmesnem času oziroma do zaprtja termoelektrarne začnemo čim več vlagati v obnovljive vire energije.

A tudi pri teh se nam zatika. Po mnenju številnih okoljevarstvenih organizacij tako vetrne kot tudi hidroelektrarne preveč posegajo v prostor. Nasprotniki postavljanja vetrnic na Pohorju pravijo, da bi te lahko ogrozile številne vrste ptic, sicer pa že same po sebi nimajo kaj iskati v naravi, za katero se okoljevarstveniki borijo, da bi ostala neokrnjena. Vprašanje je tudi, ali lahko v Sloveniji vetrne elektrarne sploh maksimalno izkoristimo, glede na to, da nimamo veliko prostora, niti idealnih pogojev.

Po drugi strani imamo s hidroelektrarnami že precej prakse, ki kaže, da so učinkovit način pridobivanja energije. Razen kadar je suša. Zato imajo strokovnjaki že več let v načrtu gradnjo novih hidroelektrarn na reki Savi. Najbolj odmevna je gradnja hidroelektrarne Mokrice, ki bi morala stati že leta 2018, a realizacija projekta do danes zaradi nasprotovanja okoljevarstvenikov še ni uspela. Zaščitniki vodnih živali imajo namreč pomisleke glede posega v rečne struge. Pravijo, da bi lahko povečanje hidroelektrarn ogrozilo rečne ekosisteme in posledično povzročile izumrtje številnih rečnih živali in rastlin.

Edina rešitev, ki nam ostane, so torej sončne elektrarne. Nad temi se v zadnjih letih navdušuje vse več Slovencev, ki si želijo z montažo panelov na hišne strehe postati energetsko samozadostni. Vendar s sončnimi elektrarnami ne moremo nadomestiti celotnega izpada elektrike pridobljene v Šoštanju. Vsaj dokler ne posodobimo elektrodistribucijskega sistema, ki je nujno potreben prenove. Že danes se namreč dogaja, da v določenih naseljih gospodinjstva ne morejo uporabljati svoje elektrarne, ker je njihovo omrežje že preveč obremenjeno. Nekateri za to izvejo šele po tem, ko so že investirali v elektrarno in so tako dolžni za nedoločen čas plačevati elektriko, ki jo proizvedejo drugje.

Zato je nujno, da država čim prej investira v posodobitev elektro omrežja in tako tistim, ki to želijo, omogoči postavitev lastne elektrarne. A vsi te možnosti nimajo. Nekateri živijo v blokih in drugih večstanovanjskih zgradbah, ki na strehi ali v bližnji okolici nimajo dovolj prostora, da bi si lahko postavili lastno elektrarno. Zato je ključno, da postavimo tudi druge vrste elektrarn, ki lahko na manjši površini proizvedejo dovolj elektrike, s katero lahko priskrbijo več gospodinjstev. Sem sodijo precej osovražene vetrne in vodne elektrarne, ki sicer res posegajo v naravne habitate, a na tej točki se moramo vprašati, ali bodo v prihodnosti ti habitati sploh še obstajali, če danes ne ukrepamo in ne zajezimo podnebnih sprememb. Nič nam ne pomaga, če zaščitimo rečne struge pred hidroelektrarnami, če bodo ribe poginile zaradi kolapsa rečnega ekosistema, ki bo posledica suše in drugih ekstremnih vremenskih pojavov.

Drugo rešitev pa predstavlja varčevanje z energijo oziroma sprememba življenjskega sloga. Živimo v družbi, ki je vedno bolj digitalizirana in s tem povečuje svojo potrebo po elektriki. Poleg naših telefonov, računalnikov, gospodinjskih aparatov in luči elektrika danes napaja tudi vedno več prevoznih sredstev. Električna kolesa, skiroji in avtomobili so postali v zadnjih letih precej priljubljeni, na njihov račun pa se je povečala tudi poraba električne energije. Znašli smo se v nekakšnem paradoksu, kjer skušamo fosilno tehnologijo zamenjati z električno, pri čemer pogosto pozabimo, da moramo zato povečati proizvodnjo energije, s čimer posledično spet preveč obremenjuje naš planet.

Za uspešen zeleni prehod zato ni ključna samo opustitev fosilnih goriv. Pomembno je, da zmanjšamo svojo porabo elektrike. A to ne pomeni, da se moramo v celoti odreči vsemu, kar poganja elektrika. Dejstvo je, da si brez elektrike moderne družbe sploh ne znamo več prestavljati. Velik del družbe je zgrajen na elektriki, zato bi bilo neumno, da bi se ji odrekli. Pomembno pa je, da znamo prepoznati, kdaj električnih naprav zares ne potrebujemo, in na tak način zmanjšamo porabo elektrike. T

o lahko pomeni, da ne puščamo prižganih luči, če ni potrebe, manj uporabljamo svoje elektronske naprave in več časa namenimo druženju s prijatelji ali sprehajanju v naravi. Namesto da se vsepovsod vozimo z avtomobilom, lahko za bližnje razdalje uporabimo kolo, za daljše pa javni prevoz, če imamo srečo, da vozijo avtobusi in vlaki v naši bližini dovolj pogosto. Pomembne so tudi naše potrošniške navade. Več kot kupujemo nepotrebnih reči, bolj obremenjujemo naš planet. Prvič zaradi trošenja surovin, ki se jih predela v izdelek, drugič pa zato, ker je za produkcijo takšnih izdelkov potrebno proizvesti in potrošiti tudi veliko energije.