Zabava in prosti čas

Festivalsko dogajanje organizacij za mlade

18. 2. 2020 avtor: Uredništvo

Festival je super stvar. Pojem ki mobilizira, v slogu “pojdimo” ali “naredimo” in obenem ponuja odklop od vsakdana, od trde resničnosti. Ko greš na festival, tisto pustiš zunaj. Če se tudi premakneš na temu posvečeno lokacijo iz svojega kraja in zadeva traja več dni, sploh obljublja nebesa. Vključuje pa tudi poistovetenje. Greš na svoj festival, če ga ne bi imel za svojega, ne bi šel. Ali pa – narediš svoj festival. To odpre morje možnosti: lahko si strašno ustvarjalen in zelo izbirčen, zdi se ti, da delaš najboljši festival na svetu, zate to najbrž tudi je,« svoje misli ob besedi festival opisuje Jure Longyka. In ravno to morje možnosti, ponujajo številni kulturni festivali, veliko jih je tudi v organizaciji mladinskih centrov, študentskih klubov in podobno, saj mladinske organizacije svoj prostor in čas, poleg rednih druženj, delavnic in srečanj za mlade, ponujajo bogatemu festivalskemu dogajanju.

Festivali so priložnost, da organizacije za mlade v svojo družbo privabijo večje število obiskovalcev, po drugi strani pa mladim v svojem okolju ponudijo prostor za predstavitev. Včasih dobijo prav prvo priložnost nastopa pred večjim številom obiskovalcev prav na festivalskih prizoriščih. Festivali so lahko valilnica novih talentov, novih priložnosti in novih idej. Spremljamo jih večinoma od aprila do konca septembra.

Na svoji spletni strani imajo zapisano, da je Kunigunda “medij za predstavitev nekonvencionalnih in bolj ali manj neodvisnih kulturno-umetniških praks.« Živi »ne za težkimi durmi galerij, niti na zloščenem parketu. Ampak pod drevesom, na mostu, pod zemljo, na strehi, v podrtiji, sredi ničesar in povsod. Česar ne doživiš drugje, se ti bo zgodilo tu!” Kunigunda ni zgolj glasbeni festival, saj v devetih festivalskih dneh, poleg pestrega žanrsko raznolikega glasbenega programa obiskovalcem nudi tudi številne druge vsebine. Poleg koncertov na raznolikih, bolj ali manj urbanih lokacijah v Velenju in okolici, vsakoletno gosti tudi številne razstave, inštalacije, performanse, gledališke in plesne predstave, delavnice, urbano športne dogodke, pa tudi predavanja na zanimive in kdaj nenavadne teme.

O tem, kako so skozi leta živeli in preživeli v poplavi različnih festivalov in kje vidijo razlog za previharjenje porodnih krčev, odraščanja in vstop v odraslo dobo, smo vprašali programsko vodjo festivala Kunigunda, Marušo Skornišek, ki največjo razliko z ostalimi festivali vidi v namenu festivala: “Kunigunda v ospredje postavlja širok spekter komercialno manj prepoznanih, vendar kakovostnih in aktualnih, bolj alternativnih glasbenih ustvarjalcev (prav tako tudi likovnih in uprizoritvenih umetnikov ter njihovih produkcij). Osnovno vodilo festivala Kunigunda in hkrati tudi namen, zaradi katerega vsako leto festival ustvarjamo je, da širimo manj znano, vendar kakovostno kulturo. Mnogi festivali, organizirani s strani mladinskih organizacij , se osredotočajo predvsem na že uveljavljene in znane glasbenike, predvsem z območja Slovenije in bivše Jugoslavije. Ti festivali so organizirani navadno za krajši čas, vendar ponujano 24-urno udeležbo obiskovalcev. Torej gre za festivale, ki nudijo kampiranje in športno-zabavne dogodke tekom dneva. Kunigunda se od teh festivalov precej razlikuje. Poleg tega, da ponuja več raznolikih kulturnih vsebin, traja dalj časa, obiskovalcem pa ne ponuja kampiranja na festivalskem prizorišču.«

In kako ocenjuje festivalsko ponudbo in izvedbo festivalov drugod po Sloveniji? Maruša je mnenja, da je festivalska mladinska kultura še vedno preveč podvržena komercialnemu uspehu in reproduciranju že uveljavljenih glasbenih form in izvajalcev, saj “če pogledamo samo slovensko glasbeno sceno, je v zadnjih desetih letih doživela zgolj manjše spremembe. Še vedno so najpopularnejše glasbene skupine kot so Elvis Jackson, Siddhatra, MI2, Tabu ipd., veliko manj pa je “novih” popularnih skupin, ki jih koncertni organizatorji lahko postavijo za “headlinerje” posameznega dogodka in si posledično s tem zagotovijo komercialno uspešnost.” Pri tem pa se zaveda, da je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da so mladinske organizacije ustanovljene z namenom zagotavljanja interesa njihovega članstva oziroma mladine nasploh, v kolikor ne gre za članske organizacije. “Vendarle se na tem mestu pojavlja vprašanje sklenjenega kroga, oziroma vzročno-posledičnega odnosa, v kolikšni meri slediti željam občinstva in v kolikšni meri skrbeti za njihov razvoj,” še ugotavlja. Vzrok za nagib k vsebinsko bolj komercialni vsebino, vidi tudi v tem, da “bolj komercialni mediji predvajajo predvsem glasbo, ki je všečna njihovim poslušalcem. S tem že priznanim glasbenikom zagotavljajo množično popularnost tudi v naprej, hkrati pa to za mlajše glasbenike in glasbenike brez že dosežene popularizacije, predstavlja težavo za preboj in širšo prepoznavnost. K temu večinoma pripomoremo tudi organizatorji koncertov, saj je možnost dosega številčnejšega občinstva, s tem pa tudi uspešnost posameznega dogodka in/ali festivala, premo sorazmerna s tako imenovanimi “headlinerji” oziroma osrednjimi nastopajočimi, ki jih množično občinstvo že aktivno spremlja. Sami v tem prepoznavamo težavo za razvoj glasbene scene, hkrati pa priložnost za naš festival, da zapolni verzel in širšemu občinstvu ponudi glasbeno alternativo.”

In kako se sami spoprijemajo s programsko vsebino? Maruša odgovarja, da Kunigundina koncertna ekipa ves čas spremlja novosti tako na lokalni, nacionalni in mednarodni glasbeni sceni. “Ker je glavni organizator festivala mladih kultur Kunigunda javni zavod Mladinski center Velenje, si lahko privoščimo, da je naše osnovno merilo izbora glasbenih izvajalcev posameznega leta njihova kvaliteta, drugačnost oziroma glasbena novost, in ne komercialna uspešnost izvajalcev, ki privablja številčno občinstvo in vpliva na množično prodajo vstopnic. Prav zaradi tega delujemo bolj v smeri razvoja občinstva, ki se Kunigunde udeležuje, kot komercialne uspešnosti samega festivala. Dogodki znotraj festivala Kunigunda so večinoma brezplačni, saj se trudimo za izboljšanje dostopnosti kulturnih vsebin, hkrati pa manj prepoznanim izvajalcem zagotoviti številčnejše občinstvo in posledično boljšo prepoznavnost.« In prav to, da njihov festival ni nikoli stremel h komercialni uspešnosti, je po njenem mnenju recept za kontinuiteto Kunigunde: “Mnogi festivali so zaradi komercialnega neuspeha (hkrati tudi zaradi povečanja števila podobnih festivalov, ki so gostili podobne izvajalce in si delili podobno občinstvo) ugasnili ali potrebovali vmesni premor . Kunigunda se, kljub želji, da preraste lokalni oziroma regionalni pomen, ni nikoli zares uklonila želji po množičnosti obiskovalcev in je posledično ohranila svoj prvoten namen izpostavljanja kakovostnih in raznolikih kulturnih vsebin.”

Podobno bodo delovali tudi v prihodnje; poudarek bo še naprej na kakovostnem in raznolikem programu pred komercialno uspešnostjo. Maruša napoveduje, da bo “23. festival mladih kultur Kunigunda usmerjalo vodilo “Zdrava pamet – odprto srce!”. Koncertni program bo, poleg Kunigundine klasične (sub)žanrske pestrosti, letos dopolnil še posebni cikel svetovne glasbe, torej etno in sodobne etno glasbe. Festival se bo dotikal tem nemira v svetu, vedno manjše strpnosti in solidarnosti, ekologije, izgorelosti planeta in njegovih prebivalcev. S koncertnim ciklom svetovne glasbe želimo pokazati, da je prav kultura tista, ki lahko preseže politične nemire in svetovno nestabilnost, ter deluje povezovalno, združevalno, strpnostno in solidarno, hkrati pa tudi zabavno in sproščujoče,” je prepričana Maruša.

Kako pa festivalsko dogajanje občutimo in doživljamo obiskovalci? V uvodu ste lahko prebrali vtis nekoga, ki vrsto let spremlja tuje in domače glasbeno in festivalsko dogajanje, na Valu 202 vodi glasbeno oddajo  – tekmovanje mladih neuveljavljenih glasbenikov, verjetno pa ste ga srečali prav na enem od festivalov. Jure Longyka pravi, da ga kot obiskovalca koncertov in festivalov ne zanima, kdo jih prireja ali »čigavi” so: “Zanima me vsebina, pa seveda lokacija, čas, dostopnost, natančnost urnikov; mučno mi je več ur čakati na začetek nastopa, ki me zanima in seveda vzdušje…” Se pa zaveda, da vsaka organizacija festivala odpre neskončno veliko vprašanj. Kako, kdaj, kje, s kakšno vsebino, kako z denarjem… Jure pravi, da je vsaka festivalska pobuda lahko dobrodošla: “Ja, dajmo, naredimo festival. A v zadnjih desetletjih se soočamo domala z inflacijo festivalov. Najrazličnejših vrst in vsebin. Dobesedno vsaka vas ga ima. S čimer načeloma ni nič narobe, seveda. A zdi se, da zmanjkuje tudi občinstva, ne le denarja. In če delaš “svoj” festival, sploh morda iz nič, je precej nevarno, da ga boš delal le “zase”.”

Po drugi strani pa, z vidika nastopajočih, številčnost  festivalov pomeni ravno obratno: “Več festivalov pomeni večji trg za ustvarjalce, to je dobro. Lahko se predstavijo, nastopijo in so za to, upati je, tudi plačani. A veliko festivalov pomeni razpršenost, noben nima veliko denarja. Podplačanost je razumljiva posledica,” ocenjuje Jure.

Komu torej prisluhniti? Obiskovalcem ali mladim avtorjem, ki čakajo na svojo priložnost? Naj organizatorji poslušajo varnost “komerciale” ali dajo priložnost neuveljavljenim mladim avtorjem? Longyka vidi kot možno rešitev sinergijah; povezovanju v smislu terminskega usklajevanja ali skupnega nastopa na trgu. Na ta način lahko “ponudijo več nastopov v paketu, medsebojno se lahko promovirajo, organizirajo lahko prevoz občinstva, znižajo lahko stroške. Pogledati velja, kateri “formati” združujejo. Združevalna je denimo turneja nekega benda po slovenskih klubih, nekaj se v omejenem časovnem obdobju dogaja na več mestih hkrati in presega vsak posamezni dogodek.

Maruša Skornišek se z Longyko delno strinja in dodaja, da se sinergija med festivali, do neke mere že izvaja: “Mnogi kontinuirani festivali, kot na primer tudi Kunigunda, se dogajajo vsako leto v približno enakih časovnih okvirih. Kunigunda se v Velenju že ves čas odvija nekje v zadnjih devetih dneh avgusta. Kolikor se posamezni mladinski festival terminsko prilagaja ostalemu dogajanju, je seveda odvisno od posameznega organizatorja, sicer pa je ponudba glasbenih festivalov glede na pretekla obdobja vedno večja in se je skorajda nemogoče prilagoditi prav vsem. Do neke mere obstaja tudi nekakšno deljenje glasbenih izvajalcev, predvsem tistih iz tujine z namenom zniževanja stroškov, vendarle nihče ne želi, da bi se geografsko gledano blizu ponovili prehitro, saj je tudi to eden izmed faktorjev pridobivanja občinstva. Tudi sami se trudimo, kadar imamo dobro skupino iz tujine, da informacijo delimo predvsem z drugimi klubi in s tem skrbimo za zmanjšanje (potnih) stroškov. Ker  je Kunigunda s svojo programsko pestrostjo in usmerjenostjo precej drugačna od preostalih mladinskih festivalov, hkrati pa si ne deli povsem istega bazena obiskovalcev, je sodelovanje manj mogoče ali pa manj efektivno, kot sodelovanje med podobnimi festivali. « odgovarja Maruša.

Kaj torej preostane festivalom, ki krmarijo med zagotovitvijo lastnega obstoja, željami obiskovalcev ali vzgibu po dati priložnost mladim iz lastnega okolja?  Longyka podaja misel, ki jo je pred mnogimi leti izrekel basist Big Foot Mama, Alen Steržaj, povedal pa je takole: Recept za uspeh je zelo preprost,” je dejal, “ampak ni lahko dosegljiv. Imeti moraš dobre pesmi.”  Longyka  dodaja, da je tudi za festivalsko in nasploh koncertno dejavnost organizacij za mlade, formula podobno preprosta, a ne lahko dosegljiva: “prirejajte dobre koncerte. Predvsem pa jih prirejajte čimveč. Če se dogaja, to pritegne, ustvarjalce in občinstvo. Če pa gre stvar v smer znanega adolescentnega sentimenta “ah, saj se nič ne dogaja”, potem...” (ne)zaključuje Longyka. 

In kateri festival letos bo “tvoj” festival? Nekaj njih, ki jih prirejajo organizacije za mlade, najdete na o prihajajočem festivalskem dogajanju pa vas bomo obveščali sproti tudi na mlad.si. 

Vir: uredništvo mlad.si
Foto: unsplash.com