Zagorje ob Savi, sobota, 27. julij 2025. Popoldne je bilo še upanja polno – mogoče bo to eden tistih poletnih večerov, ko dež ostane le na radarskih zemljevidih. Ampak ko je začelo rahlo pršiti že med tonsko vajo, je bilo jasno: letošnja Mlada zagorska noč bo imela svoj vremenski karakter. Vremenske napovedi so že nekaj časa bolj stvar občutka kot znanosti – letos bi jih težko zadeli celo najbolj izkušeni mariborski vedeževalci. A kljub temu so se ljudje začeli zbirati pred Mladinskim centrom Zagorje. Nasmejani, sproščeni in odločeni, da jih nekaj kapelj ne bo ustavilo.

Mlada zagorska noč, ki jo že vrsto let pripravlja Mladinski center Zagorje ob Savi, je v lokalnem prostoru postala več kot koncert. Je točka srečevanja generacij, prostor, kjer se preteklost sreča s prihodnostjo lokalne glasbene scene, in dokaz, da mladinska kultura v Zasavju ni le živa, ampak tudi vztrajna. V preteklosti so na njej nastopili S.A.R.S., Niet, Let 3 in še mnogi drugi odmevni bendi. A posebnost dogodka ni v velikih imenih – temveč v tem, da vsako leto znova poveže ljudi, ki verjamejo v moč glasbe in njeno sceno.

Prvi nastopajoči so bili Sickbreed, ljubljanski trojec, ki ustvarja zvočno izkušnjo nekje med grungeom, post-punkom in surovo garažno energijo. Gre za bend, ki se vse bolj uveljavlja na domači alternativni sceni – predvsem zaradi intenzivnih nastopov in avtorske glasbe, ki ne išče bližnjic. Njihovi komadi so nasičeni z emocijo, zlomljenimi melodijami in pulzom, ki hkrati budi in pomirja. Zvočno so spominjali na temačne podtone devetdesetih, a brez nostalgije – zveneli so sveže, brezkompromisno. Njihova zmes robustnih rifov, krhke melanholije in jeze je uspešno predramila že napol premočeno publiko, ki se je zbrala pred odrom. Bil je to začetek večera, ki je obetal – kljub vremenu.

Za Sickbreed so na oder stopili samooklicani »panksi iz Ljublane« – Lim, Smrad in Žila. Trojica iz Bežigrada in Šiške je s surovim punk zvokom in udarno prezenco hitro prevzela publiko. Njihovi komadi so kratki, ostri in neposredni, z besedili, ki so hkrati duhovita, kritična in lokalno obarvana. Z distorzijo, preprosto strukturo in veliko ironije so zadeli ravno pravo točko – med publiko, ki je punk že po tradiciji vedno znala ceniti. Tudi rahla prha jih ni ustavila. Množica je stopila bližje, se zibala, vpila refrene in potrdila: punk še vedno živi – glasen, iskren in brez filtrov.

Ko so malo čez enajsto na oder stopili Happy Ol’ McWeasel, je bil teren že dobro pripravljen. Bend, znan po eksplozivnih nastopih in zlitju folk-punka z irskim melosom, ni razočaral. Njihov poskočni, nalezljivi zvok kar sili telo v gibanje – v ritmu, ki ga je nemogoče ignorirati. Uveljavili so se kot eden najbolj prepoznavnih slovenskih bendov v tem žanru, poznani po izjemni odrski energiji, odmevnih nastopih na domačih in tujih festivalih ter nalezljivem vzdušju, ki ga ustvarijo s kombinacijo distorziranih kitar, violine in punkerske drže. V različnih glasbenih medijih jih redno označujejo kot »eno najboljših koncertnih izkušenj domače punk-folk scene«, in množica pod odrom v Zagorju je to potrdila. Publika se je z vsakim komadom bolj sprostila. Dež je še kar kapljal, zdaj že bolj samozavestno, a nikogar več ni motil. Eden od obiskovalcev je pripomnil: »Sej je sam voda …« – in v tej izjavi je bilo vse. Ljudje niso prišli zaradi idealnih pogojev. Prišli so zaradi glasbe, vzdušja in drug drugega.

Poseben trenutek je nastopil, ko se je pevec McWeaslov obrnil k publiki in dejal:

»Zaradi vas obstaja scena. Vi jo gor držite.«

Besede so se usedle. Bile so preproste, a natančne. Prav publika, s svojo vztrajnostjo, pripadnostjo in pripravljenostjo stati v dežju, je tista, ki ustvarja prostor, kjer lahko taki dogodki sploh obstajajo. In to v Zagorju.

Ko se je zadnji komad iztekel in so se luči počasi ugasnile, se ni nihče preveč mudil domov. Ljudje so še postavali, se pogovarjali in delili vtise. Mlada zagorska noč 2025 ni bila idealna po vremenu, a vseeno je zadela bistvo. Bila je zgodba o glasbi, ki ne potrebuje sonca, da zasije. Bila je dokaz, da mladinska kultura v Zasavju ne popušča. In bila je obljuba, da se drugo leto spet srečamo – ne glede na vreme.