Intervju: Mitja Lavtar, avanturist, ki je obiskal vsa slovenska naselja
Na koncu vsi rečejo: »Super! Bomo šli po Sloveniji!«
Za Mitjo Lavtarja, magistrskega študenta turizma, ki je letos pozornost pritegnil predvsem z zaključkom Projekta Slovenija, med katerim je obiskal vsa slovenska naselja, bi lahko rekli, da je naše gore list. S turizmom se je namreč začel spogledovati že kot osnovnošolec, in to po zaslugi projekta Turizmu pomaga lastna glava, ki ga že 35. let izvaja Turistična zveza Slovenije. Zdaj o svoji izkušnji predava po osnovnih in srednjih šolah ter fakultetah, turističnih in drugih društvih, kjer vsem polaga na srce, »da je Slovenija veliko večja kot se zdi, predvsem pa, da po doživetja ni treba na drugi konec sveta, ampak jih lahko najdemo že za naslednjim ovinkom«.
Mirne duše lahko rečemo, da je fant od fare, saj je prekolesaril, prevozil in prehodil kar 42000 kilometrov, kar je enako, kot da bi obkrožil Zemljo. »Začel sem s kolesom, potem sem šel nekaj peš, z vlakom, z gondolo, z motorjem, največ pa z avtom,« odgovarja na vprašanje, s katerimi prevoznimi sredstvi je izvedel svoj projekt, ki mu je bil predan kar pet let in pol. »V tem času sem potoval povprečno enkrat na teden, se pravi, da nisem hodil ves čas, saj bi se zagotovo naveličal ali bi vse skupaj postalo monotono. Tako pa sem bil vedno vesel, ko sem šel na pot. Komaj sem čakal,« nam razkrije že v uvodu.
Obiskal je kar 6036 slovenskih naselij in se povsod fotografiral ob tablah z imenom. Pot ga je zanesla tudi v tista naselja, v katerih ni žive duše. »Prav dobro se še spominjam, kako sem v vasi Slapnik v Goriških brdih raziskoval med zapuščenimi hišami,« razkriva sogovornik in dodaja, da imajo nekatera obiskana naselja samo po enega prebivalca ali samo enega prijavljenega, ki tam sploh ne živi. »Naselja bi morala biti smiselno zaokrožena enota vsaj desetih hiš,« predstavi predlog, ki mu je prišel na pamet med popotovanjem.
Proti večeru postane gozd precej strašen
Povprašamo ga, ali je bil obisk zapuščenih krajev morda na trenutke kaj strašljiv, in takoj nam ponudi odgovor. »Strašljivo je bilo v Kočevskem rogu, kjer so številna zapuščena naselja. Tja sem šel pozimi, s twingom, in nisem vedel, ali bom prišel nazaj do civilizacije. Bal sem se, da mi bo počila guma, še posebno, ker je bil večer. Moja punca je enkrat zahtevala, naj se obrneva in se vrneva šele spomladi.«
Na vprašanje, ali je kdaj srečal kakšnega medveda, nič kaj vznemirjeno odvrne, da jih je veliko srečal na Aljaski, v Sloveniji pa niti ne. »Sem se pa letos peš odpravil skozi kočevske gozdove. Štirideset dni sem hodil po južni Sloveniji, kjer sem opazil veliko medvedjih stopinj. Sploh med Ilirsko Bistrico in gradom Snežnik. Z bratom sva hodila dva dneva in bilo je kar malo čudno. Proti večeru postane gozd precej strašen. Kar hitro sva se vrnila v civilizacijo. V Sloveniji lahko doživiš izjemne avanture,« nam zaupa občutke s še enega podviga, med katerim je še enkrat testiral svoj življenjski moto, v skladu s katerim ni treba daleč, če želiš avanturo. Domnevamo, da se je na ta način med letošnjo epidemijo tolažilo kar precejšnje število Slovencev.
Podzemske jame, kakršnih ni nikjer na svetu
»Situacija me je pripravila do tega, da sem začel raziskovati Slovenijo. Nisem imel veliko denarja, imel pa sem veliko časa. Imel sem samo sestrino kolo. Rekel sem si, da je smisel avanture, da nekaj novega doživiš, da spoznaš nove ljudi, da prespiš nekje drugje, da se ti nekaj novega zgodi. Za dobro dogodivščino ti ni treba iti na drug konec sveta, pa čeprav sem sam obiskal že kakih sto držav,« nam opiše svoje popotniške začetke.
Na vprašanje, v čem Slovenije izstopa v primerjavi z drugimi državami, ponudi poznavalski odgovor. »Naše podzemne jame so res nekaj posebnega. Edino po njih izstopamo. Hribe imamo res lepe, ampak imajo jih tudi na Novi Zelandiji, potem so tu še francoske Alpe. Jezera imamo tudi zelo lična, ampak tudi drugje so lepa. Imamo čudovite ljudi, ampak tudi drugje imajo čudovite ljudi. Seveda v Sloveniji ni jezikovnih ovir, zato se lažje približaš ljudem, kar je druga največja prednost potovanja po Sloveniji,« potrdi smiselnost našega slogana ‘Turizem smo ljudje’.
Pot k ljudem
Brez pomišljanja pritrdilno odgovori tudi na vprašanje, ali je Slovenija lepa in gostoljubna država, kar smo pri Turistični zvezi Slovenije ocenjevali z našo 29. akcijo Moja dežela – lepa in gostoljubna. »Ko so ljudje izvedeli zame, sem iz vse države dobival vabila: ‘Daj Mitja, pridi, ti bomo razkazali kraj, Mitja, pridi na pico, Mitja, boš prespal, Mitja boš jedel.’ Takrat je potovanje postalo potovanje k ljudem in ni šlo več samo za odkrivanje krajev.« Od tega trenutka razpolaga z osebno izkušnjo, da je Slovenija res gostoljubna. Seveda je po njegovem tudi izjemno lepa. »Vsem nam se zdi lepa že zato, ker je naša. Pa tudi čisto objektivno je zelo slikovita; od hribov, ki sicer niso najvišji, so pa zelo lepi, jezerca so zelo prikupna, kraški svet ali Obala.«
S turizmom se ukvarja tudi profesionalno, saj dela kot vodnik. V turizem se je zaljubil po zaslugi programa Turistične zveze Slovenije z imenom Turizmu pomaga lastna glava. »Začel sem spoznavati vrstnike iz Slovenije, kar je že prineslo prve poti po Sloveniji. Takrat je program Turizmu pomaga lastna glava trajal več dni, šli smo v Celje in prespali na Celjski koči, kjer smo imeli cel žur. Ta izkušnja mi je približala Slovenijo in ljudi iz Slovenije.«
Vsak ima svoj najljubši kraj
Tudi ob vprašanju o najlepšem kraju ni kaj dolgo pomišljal. »Vsak ima svojega, glede na estetiko. Zame je to Strmec na Predelu. Ko se pripelješ z italijanske strani in vidiš tiste hiše ob cesti in hribe zadaj. Zaradi tega pogleda je Strmec zame najlepša in najljubša vasica. Najlepše mesto pa je zame Piran, saj sem tam živel in študiral. Všeč mi je, ker imam od tam lepe spomine na punce, hrano in dogodke. Na koncu štejejo ljudje. Sploh v turizmu,« je ob zaključku pogovora še enkrat potrdil, da mladinski programi Turistične zveze Slovenije prinašajo odlične rezultate.
Še bolj zato, ker je njegovo trenutno poslanstvo med rojaki in tujci promovirati Slovenijo kot najboljšo turistično destinacijo. »Predavanja imam dvakrat na teden. Danes sem imel 300 otrok, v petek jih imam spet 200.« In kaj ga otroci najraje sprašujejo? »Vsi me vprašajo, ali se spomnim njihovega kraja ter kako je bilo pri njih. Z veseljem jim pokažem fotografije njihovega kraja. Na koncu vsi rečejo: ‘Super! Bomo šli po Sloveniji!’«