V Taborniškem centru Bohinj, kjer za nagrado preživljajo del svojih poletnih počitnic, smo se pogovarjali s Klaro Ivančič Klemenčič, Nacetom in Filipom Maležičem – tremi zvedavimi in aktivnimi osnovnošolci, ki so, poleg vsega, s čimer se sicer ukvarjajo, tudi zmagovalci letošnje sezone oddaje Male sive celice. V finalu oddaje so kot predstavniki OŠ Stranje premagali tekmovalce iz OŠ Mengeš. Intervju je vodil in posnel Rok Šarić.

Klara, Nace in Filip, zdravo! Predstavite se, prosim, vsem tabornikom, ki vas še ne poznajo.

Klara: Sem Klara, prihajam iz Kamnika in sem stara 15 let. Rada igram violino in nastopam na odru, rada imam gledališče. Tudi pojem, sicer pa me zanima predvsem umetniško udejstvovanje – to so moje najljubše stvari.

Nace: Jaz sem pa Nace, Filipov brat. Živim v Stranjah, končal sem 7. razred osnovne šole. Zelo rad igram trobento, rad imam glasbo, predvsem jazz. Rad imam tudi šport: košarko, odbojko, parkour. Všeč so mi tudi različne ročne spretnosti: diabolo, Rubikova kocka, žongliranje.

Filip: Jaz sem Filip, Nacetov starejši brat.

Nace: … bratec (smeh)

Filip: Končal sem 8. razred in grem v devetega. Tudi meni je všeč šport, rad imam odbojko in košarko, tudi nogomet ni preveč slab. V prostem času se družim s prijatelji, ki mi veliko pomenijo.

Letos ste zmagali v oddaji Male sive celice. Kako ste se na tekmovanje pripravljali? Kako ste ponavljali in vadili?

Nace: Na tekmovanje smo se pripravljali na šoli, vsak ponedeljek, zjutraj pred poukom. V tednu, ko smo imeli tudi snemanje oddaje, smo vadili tudi več. Večinoma smo vadili sestavljanje črk in labirint – edini disciplini oddaje, ki ju lahko vadiš, saj so ostala vprašanja v kvizu lahko iz kjerkoli. Ne vemo, kakšne teme se bodo pojavile.

Filip: Srkaš vsako informacijo, ki ti jo ljudje okoli tebe predajo.

Nace: Pomaga tudi splošna razgledanost.

Kako pa ste gradili svojo splošno razgledanost?

Filip: Jaz sem opazil, da sem si vsako informacijo, ki sem jo dobil, poskušal čim bolje zapomniti. Takoj postaneš bolj pozoren na vse, kar ti ljudje govorijo o svetu in stvareh. Opazil sem, da če sem se srečal s kakšno dolgo besedo – zdaj se spomnim besede levkocit – sem takoj preveril, ali ima 8 črk.

Ali ste med pripravami gledali tudi stare oddaje?

Klara: Ja, tudi. Iz tega se splača pripravljati, saj vidiš, kako poteka kviz, hkrati pa te tudi tekmovalni duh dodatno motivira.

Kako pa k motivaciji pomaga vzdušje med snemanjem oddaje in navijanje prijateljev na tribunah?

Nace: Pred snemanji smo bili precej živčni, predvsem Kiki (op. a.: Kiki je Klara), med snemanjem pa je živčnost odvisna od razporeditve točk. Zase lahko rečem, da sem bil ves čas malo živčen. Tekmovali smo proti petim šolam, vključno s finalom, in vsakič si živčen, saj ne veš, ali ti bo uspelo.

Klara: Vsaka oddaja je tekmovanje zase in ne smeš naprej preveč razmišljati, saj se ti lahko vse podre.

Filip: Vsak, ki je prišle na televizijski del, je po svoje zmagovalec.

Nace: 32 najboljših ekip je prišlo na televizijski del. Za tem pa se skriva zelo veliko priprav.

Omenili ste že snemanja – kako točno so potekala?

Filip: Bilo mi je zelo zanimivo videti, kako studio zares izgleda. Na televiziji izgleda ogromno, sicer pa ni. Še posebej, ko sem šel v labirint, ki sicer izgleda široko, je bilo zelo tesno.

Nace: Možganski labirint je sicer ena izmed panog tekmovanja, kjer se eden od tekmovalcev s prevezo čez oči poda v labirint, drugi tekmovalec pa ga usmerja. Oba tekmovalca morata v določenem času, ki so nam ga letos, ker smo bili predobri, zmanjšali, pobrati vseh 8 črk v labirintu, se izmakniti vsem kockam in zidovom in priti iz labirinta. Če v tem času prideš iz labirinta, dobiš dodatne točke.

Filip: Zanimivo je, ker je oddaja dolga slabih 45 minut, snema pa se tudi celo popoldne. Ko smo dopoldne šli na snemanja, smo bili doma šele popoldne. Ko kaj zašteka, je treba isti odsek posneti trikrat ali štirikrat.

Klara: Največ časa ne vzamejo vprašanja, ampak recimo v režiji niso zadovoljni s kakšnim kadrom, pa se snema še enkrat. V bistvu samo snemanje oddaje ne vzame toliko časa, čaka pa se dlje.

Kako pa so dolga snemanja in priprave vplivala na vaše šolske obveznosti in obšolske dejavnosti? Ali vam je znanje iz oddaje pomagalo ali ste bili bolj časovno zasedeni?

Nace: Oboje. Mentorica nas je za vaje med poukom klicala iz razreda, česar smo bili veseli. Po drugi strani pa smo morali ure nadomeščati za nazaj.

Filip: Meni je bilo fajn. Jaz sem verjetno manjkal največ ur od vseh, a po drugi strani sem bil pogosto prvi med vprašanimi na ustnem ocenjevanju.

Klara: Tudi ker sem bila deveti razred, mi je celotno tekmovanje res hitro minilo. Tekmovanje mi je definitivno polepšalo 9. razred, ker sem si udeležbe na Malih sivih celicah že od nekdaj želela.

Nace: Pred snemanjem finala smo se z učenci iz Mengeša, našimi nasprotniki, spoprijateljili, zato smo bili ob koncu vsi malo žalostni, da je konec in da je zadnje vprašanje odločalo. Sreča se je sicer obrnila na našo stran, a smo vsi komaj čakali na druženje po oddaji. Prišlo je najboljših 16 skupin, znani Slovenci pa so tekmovali v ekipah – tako smo videli tudi, kako je, če si navijač.

Del vaše nagrade je tudi udeležba na taborniških počitnicah, tukaj v Taborniškem centru Bohinj. Opišite, kaj taborniškega, kar ste v preteklih dneh doživeli tukaj v Bohinju, vam je bilo najbolj všeč.

Klara: Meni je bilo všeč, ker se veliko dela na povezanosti, skupnosti, medsebojni pomoči, skrbi starejših za mlajše. Neka solidarnost in sobivanje z naravo, česar si človek prej ne bi mislil – “joj, zdaj bomo v nekih šotorih, to bo katastrofa” – v bistvu pa je zelo fino. Družba je super, kar je glavno. Tudi taborniške dejavnosti so zelo zanimive.

Nace: Najbolj všeč mi je bilo streljanje z lokom in zračno puško. Nad tem se navdušujem tudi sicer, skupaj s svojim sošolcem. Malo mi je žal, da smo imeli precej slabega vremena, a so mi bile zelo všeč tudi nočne straže in družba na njih. Na taborjenju mi je všeč tudi, da je dovolj časa za spoznavanje novih prijateljev med prostim časom, zato je res prisoten počitniški občutek.

Filip: Enako mi je bilo super, da smo spoznali nove prijatelje. Krasno mi je, da ste vodniki mlajši (niste starejši), zato nas razumete na nek drug način kot odrasli. Če bi si mislil, da gremo na tabor z odraslimi, bi pričakoval nekaj čisto drugega. Enako mi je bila všeč nočna straža, kjer se res naučiš, kako skrbeti in vzdrževati ogenj.

Za konec vas postavljam še pred nekaj bolj ali manj težkih taborniških odločitev. Med obema naštetima stvarema naj si vsak izbere ljubšo.

Nace: Okej, upam, da tega starši ne bodo prebrali (smeh).

Banane s čokolado ali penice?

Klara: Banane s čokolado.

Nace: Ja, enako.

Filip: Uf, recimo banane s čokolado.

Golaž ali pasulj?

Klara: Golaž.

Nace: Ja, golaž.

Filip: Golaž.

Palačinke ali šmoren?

Klara: Šmoren.

Nace: Palačinkeeee.

Filip: Palačinke.

Veslanje ali potapljanje?

Klara: Potapljanje.

Nace: Potapljanje.

Filip: Enako.

Orientiranje z zemljevidom ali z aplikacijo?

Klara: Jaz bi izbrala zemljevid, ker te lahko telefon pusti na cedilu, če npr. nimaš povezave.

Nace: Odvisno kam gremo. Ja, če nimaš povezave, je zemljevid boljši.

Filip: Jaz pa rečem z aplikacijo, ker mi je zabavno.

Sup ali kanu?

Klara: Kanu.

Nace: Sup.

Filip: Sup.

Spanje v viseči mreži ali spanje v šotoru?

Klara: V šotoru.

Nace: Odvisno, kako mrzlo je. Če so pogoji v redu, viseča mreža.

Filip: A ponoči? Enako, viseča mreža.

Ali imate še kaj za dodati?

Klara: Na taborjenju mi je bilo super. Vsem želim veliko sreče v prihodnji sezoni Malih sivih celic! Upamo, da se bodo imeli prihodnji zmagovalci tudi tako dobro na taborjenju, kot smo se imeli mi.

Nace in Filip: Jeeej!

Najlepša hvala za sodelovanje!