Tokrat smo se v uredništvu pogovarjali z mladima voditeljema podcasta programa Ars, Jabolka, hruške in knjige – Zalo Trebežnik in Jušem Dovjakom, ki se v podkastu pogovarjata s književnico ali književnikom po svojem lastnem izboru.

Devetnajstletna Zala Trebežnik obiskuje gimnazijo Poljane. V prostem času (obsesivno) piše poezijo (in občasno prozo), ustvarja glasbo in se druži s prijatelji, družino in svojo psičko Joy. Osemnajstletnega Juš Dovjaka, prav tako dijaka na gimnaziji Poljane pa najbolj zanimajo gledališče, film in književnost. 

Za voditeljico oz. voditelja podcasta ste bili izbrani na avdiciji. Zakaj ste se odločili, da se prijavite na avdicijo in sodelujete pri podcastu?

Zala: Ob predstavitvi tega projekta se je v meni preprosto vnela velika želja po tem, videla sem se v tej vlogi in sem temu zato tudi sledila, predtem pa mi tovrstno delo skorajda ni padlo na pamet. Veliko podporo sem doživela tudi s strani prijateljev in družine, zato zame o tem ni bilo nobenega dvoma.

Juš: Na avdicijo sem se prijavil, ker se od nekdaj zanimam tako za radio kot za književnost. V konceptu tega podkasta sta se ta svetova srečala in začetno zanimanje se je takoj spremenilo v željo, da bi sodeloval.

Je to vaša prva tovrstna izkušnja ali ste se z ustvarjanjem medijskih vsebin srečali že prej?

Zala: Vse je enkrat prvič; zame tudi to.

Juš: Z ustvarjanjem medijskih vsebin sem se srečal že pred nastankom tega podcasta, vendar nikoli nisem bil izpostavljen do te mere. Pomagal sem pri zasnovi in izvedbi nekaterih šolskih dogodkov in projektov, bil prisoten pri ustvarjalnem procesu v gledališču, vendar nikoli nisem sam nastopal v njih.

Kakšna so bila vaša pričakovanja glede ustvarjanja podcasta in ali so se pri ustvarjanju prvih epizod uresničila?

Zala: Prav posebnih pričakovanj si sprva nisem izoblikovala (predvsem zato, ker mi je bil koncept radijskega dela tako neznan), sčasoma pa sem jih seveda razvila, vendar predvsem kar se tiče lastnega dela in pristopa. Ja, glede svojih retoričnih spretnosti sem (kakor glede mnogih reči) sicer zelo samokritična, vendar sem bila zadovoljna z aspekta uspešnega soustvarjanja neke harmonije med mano ter sogovorcem. Zame je največje potrdilo bilo to, da je studio zapustil nasmejan in povedal, da bi pogovor lahko brez problema nadaljeval še dve uri. To je potem nekako zasenčilo mojo tiho samokritiko.

Juš: Pri ustvarjanju podkasta sem imel pričakovanja samo, kar se tiče moje izvedbe. Spraševal sem se, če bo pogovor z gostjo stekel, če so moja vprašanja primerna, če so moje retorične sposobnosti zadovoljive … Po snemanju so se pričakovanja in strahovi nekako umirili in s končnim izdelkom sem zelo zadovoljen.

Imate pri ustvarjanju podcasta kaj treme in kako jo premagujete?

Zala: Ne! Sploh ne. Dobim sicer mravljince, vendar jih bolj pripisujem vzhičenosti, kakor tremi. Sicer pa ne vem, če bi tremo opredelila kot nekaj, kar mora človek »premagati«… Vsekakor sem kvečjemu bolj nemirna zjutraj ob sami misli na snemanje – ta nemir se seveda razpusti ob vstopu v studio. Občutek je zelo dober in kar delam, me osrečuje, sicer v tem ne bi videla dosti smisla.

Juš: Treme ne občutim skoraj nič več. Včasih sem jo mnogokrat občutil pred nastopi v glasbeni šoli in raznimi predstavitvami v šoli. Po nekaj letih sem se jo naučil ukrotiti.  Edinokrat, ko jo občutim je na dan snemanja, med hojo od doma do stavbe RTV. Za nekaj korakov mi zastane dih in malce se zatresem, vendar hitro mine. V teh nekaj sekundah se izlijejo vsi moji dvomi in skrbi, tako da jih pustim izven studija. Tremo uporabljam kot orodje, da si razčistim misli.

Kako poteka izbira gostov? Koliko svobode imate pri izbiri sogovornika in pripravi iztočnic?

Zala: Za zdaj ne morem govoriti iz izkušenj, saj je moj prvi gost namreč bil izbran vnaprej, mislim pa, da sem sama, kar se iztočnic tiče, še malce zadržana – malce še preizkušam teren, kar se pozna, pomeni pa tudi to, da moja svoboda še niti ni imela spodobne priložnosti biti ‘okrnjena’.

Juš: Izbira gostov poteka dokaj preprosto. Edini pravi kriterij je, da mora biti gost slovenski književnik. Jaz uredniku omenim par imen, ki me zanimajo in se mi zdijo zanimivi sogovorniki, on jih kontaktira, določimo datum snemanja in knjigo, o kateri bova govorila in to je celoten proces. Moj lastni način izbire pa je mešanica sprehajanja po knjižnici, predhodnega znanja in listanja literarnih revij.

Kakšno vlogo ima književnost v vašem življenju?

Zala: Sama izredno rada pišem. Pravzaprav dnevno ustvarim skoraj več literature, kot jo vnesem vase. To je ogromen del mene. Branju sem se zaradi obveznosti občasno primorana odreči, nadvse težko pa bi mi bilo od rok odtegniti pisalo.

Juš: Književnost mi je zelo blizu že od malih nog. Knjige mi omogočajo nova razmišljanja o svetu, me soočajo z njegovo tegobo in so hkrati pobeg od njega. 

Še vedno posegate po fizičnih knjigah ali jih raje berete/poslušate v digitalni obliki?

Zala: Vse ima svoje prednosti in slabosti. Digitalne različice knjig, na primer, so bistveno bolj dostopne! Včasih udari tista nuja po branju, ko moram knjigo dobiti v roke ‘takoj in zdaj’, kakor se je zgodilo nekaj dni nazaj, ko sem tekom tedna prebrala celotno trilogijo The folk of the air – tega si brez tehnologije nikakor ne bi mogla privoščiti. In pa seveda se je zgodilo že tudi, da sem si v knjižnici izposodila nekaj knjig, od katerih pa mi večina po tem, ko sem jih načela, sploh ni bila po godu. Tako sem ostala brez bralnega materiala in do knjižnice sem šla tako rekoč zastonj. Po drugi strani pa sem med poletjem povsem slučajno naletela na knjigo, ki mi je neverjetno prirasla k srcu – tista je povsem popisana in označena. Spoznala sem, da s fizično knjigo lahko navežem globlji stik, vzpostavim odnos, se celo bolje povežem z vsebino. To mi je zelo pomembno. Edino t.i. avdio knjige mi niso ravno blizu, saj se težko osredotočim na povedano … Pri branju rada ubiram svojstven tempo, si sredi vrstice pustim odplavati, si zamisliti prizor večkrat, preden z branjem nadaljujem itd… To ima nedvomno svoj čar.

Juš: Fizična oblika knjig je zame edini pravi način branja. Obračanja in vonja papirnatih strani ne more nadomestiti noben Amazonov produkt. Edina veja literature za katero posegam v digitalni obliki so stripi, saj jih je v Sloveniji izredno težko dobiti v fizični obliki in ugodno. Audio knjig pa prav zares ne maram, saj mislim da nam omejijo domišljijo ob branju.

Katera je vaša najljubša knjiga? Katere knjige bi v branje priporočili svojim sovrstnikom?

Zala: Zelo težko rečem, kaj bi sama priporočila tako širokemu, raznolikemu občinstvu. Če je naš namen, da se v mladih vzbudi do branja neka strast, bi po mojem bilo zelo napačno predvidevati, da jim lahko ponudimo kakršnokoli dovolj generično ‘rešitev’.    Na splošno bi priporočila, da delajo, kar jih veseli in (s tem z roko v roki) tudi berejo, kar jih veseli; naj pa predvsem nikakor ne obupajo pri iskanju tega; knjige, ki jim bo v doprinos in v branju katere bodo iskreno uživali.

Juš: Med moje najljubše knjige spadajo roman Slika Doriana Greya Oscarja Wilda, pesniška zbirka Oko Gregorja Strniše in drame Brechta, Cankarja in Sartra. Vrstnikom bi priporočil, da berejo več dramatike in poezije. Med poukom slovenščine je ogromen poudarek na klasikih in obsežnih čtivih, ki odbijajo mlade ljudi, ki nimamo veliko potrpežjivosti in se izredno težko poistovetimo z liki ujeti v devetnajstem Stoletju. Drame in pesmi so bolj svobodno miselne, manj obseže in bolj osebne, zato bi vrstnikom res priporočil da jim dajo možnost.

Letos je evropsko leto mladih. Kaj je vaše sporočilo mladim v tem letu?

Zala: Izobražujte se, bodite odgovorni do sebe in si zaupajte (ter si pustite biti naivno optimistični).

Juš: Moje sporočilo mladim je da moramo biti v teh letih bolj uporniški, samozavestni in svojeglavi. Za sledenje avtoriteti, pokornost in ukvarjanje s pričakovanji sveta imamo še celo življenje. Čez 40 let se ne bom nihče več spominjal cvekov pri matematiki, spomin na čas preživet s prijatelji pa z nami ostane za vedno.