“Izzivi mladih se v zadnjem obdobju niso spremenili, si pa upam trditi, da so se poglobili”, je ob mednarodnem dnevu mladih povedal predsednik Mladinskega sveta Slovenije Miha Zupančič.

Največji izzivi, ki se še poglabljajo, so na področju stanovanjske problematike, duševnih težav mladih, prekarnosti ter okoljska problematika. Cene na stanovanjskem področju tako najemnin kot kupnin so previsoke in stanovanjsko problematiko širijo iz večjih centrov v manjše kraje, mladi pa se zato ne morejo osamosvojiti, prekarnost pa je še vedno visoko nad povprečjem EU, kar ne omogoča stabilnosti in načrtovanja. Tudi pri okoljski problematiki izgleda, da je vsa odgovornost padla na mlajše generacije. Iz vseh teh razlogov se mladi čutijo dodatno obremenjene, kar slabo vpliva na njihovo duševno zdravje. Ob vseh teh vprašanjih pa se od mladih zahteva, da se aktivno udejstvujejo v družbi, širijo svojo socialno mrežo, študirajo in hkrati nabirajo izkušnje za delo, ob tem pa večkrat delajo tudi v prostovoljskih organizacijah. Pritiskov na mlade je vedno več, zaradi česar ni nenavadno, da imajo vedno več hudih duševnih stisk. Po raziskavi Mladina 2020 jih 2x več občuti stres, kot v letu 2010, osamljenih pa je kar 3x več. Po raziskavi NIJZ pa je že 1/4 študentov resno razmišljala o samomoru. Ob tem pa naš zdravstveni sistem še vedno nima zakona o psihološki dejavnosti, ki bi urejal in reguliral področje, specializacij za klinične psihologe pa je še vedno premalo.

V zadnjih letih se je stanovanjska problematika korenito spremenila, s prekarnostjo in poudarjanjem duševnega zdravja pa se ukvarjamo na področju mlaldine šele zadnjih 5 let. Pred tem smo o tovrstnih temah govorili morda zgolj v zasnovah znotraj tematik zaposlovanja (govorilo se je o problemih mladih ob vstopu na trg dela, nedostopnosti trga dela za mlade,..) in zdravja (govorilo se je o zasvojenostih, alkoholu, gibanju,..). Šele v zadnjih letih sta ti temi postali torej tako izraziti, da jima moramo posvetiti posebno pozornost. Stanovanjska problematika, s katero se verjetno mladi ukvarjamo res od same ustanovitve mladinskega sveta, pa je v različnih obdobjih bolj ali manj pereča, v zadnjem obdobju je ta postala glavni problem naše generacije, kar opažamo v vseh anketah, kot tudi na terenu. Poleg tega pa se je stanovanjska problematika bistveno spremenila. Če smo še pred nekaj leti govorili zgolj o gradnji in pomanjkanju najemnih stanovanj v Ljubljani, Kopru in Mariboru ter nekaj drugih večjih mestih, je danes problematika povsem prerasla te okvire večjih mest. Mladi do stanovanj ne morejo dostopati niti na Koroškem, Tolminskem itd., kjer je bila pred leti ta problematika denimo nepojemljiva. Za primerjavo lahko postavimo pred dvemi leti izvedeno anketo Kluba Tolminskih študentov, ki pokriva občine Tolmin, Bovec in Kobarid, ki je naslavljala odseljevanje mladih iz teh krajev. Večina študentov si je po študiju želela ostati v svojem kraju, vendar pa se je večini to zdelo nemogoče zaradi pomanjkanja in cene nepremičnin, torej ne zaradi “klasičnih razlogov” pomanjkanja služb, infrastrukture,.. to zgolj kaže, da je stanovanjska problematika zares prešla na 1. mesto težav mladih in se korenito spremenila.

Ker je stanovanjska problematika prerasla okvire večjih mest moramo to ločiti na več kategorij. V večjih mestih je nujna gradnja ali nakup neprofitnih javnih najemnih stanovanj, ki omogočajo osamosvajanje mladih takoj po zaključku izobraževanja. Ta ukrep je v kombinaciji z drugimi primeren tudi za manjša mesta, ki so urbanistično urejena primerno za gradnjo stanovanjskih objektov. Na drugi strani pa imamo še kraje, kjer večje stanovanjske zgradbe niso primerne, tam je podrebno omogočiti mladim pomoč pri predvsem obnovi starejših nepremičnin in gradnji novih. V vseh primerih je trenutno problematičen obstoj stanovanjskih skladov. Imamo Republiški stanovanjski sklad, ki ne oddaja nepremičnin po neprofitnih najemninah, pač pa po stroškovnih in nekaj občinskih stanovanjskih skladov, ki so vezani na večje občine. Občinam predlagamo, da se združujejo v večje medobčinske stanovanjske sklade. Seveda  pričakujemo izpolnitev predvolilne obljube po gradnji 20.000 novih neprofitnih stanovanj ter kasneje sistemsko financiranje gradnje in obnove neprofitnih stanovanj v višini vsaj 0.4% BDP.

Pri prekarnosti si moramo sprva priznati, da je to velik problem, ki ga je potrebno prioritetno reševati. Na mladinskem svetu še danes ne razumemo, kako imamo lahko zakone, ki dovolj jasno opredeljujejo kaj so elementi rednega delovnega razmerja, vendar teh nihče ne nadzoruje. Torej, kot prvi ukrep vidimo znatno povečanje inšpekcijskega nadzora. Drugi ukrep pa vidimo v še dodatni poostritvi zakonodaje na področju platformnega dela, agencijskega dela in SPjev.

Pri duševnih težavah mladih smo prišli tako daleč, da jih moramo reševati na dveh koncih: pri vzroku in pri posledicah. Skokovit porast duševnih stisk, ki se je pojavil v zadnjem desetletju, je še toliko bolj zaskrbljujoč, saj so bile duševne stiske mladih pred tem dokaj stabilne. Posameznik ni ločen od družbe in zato na MSS verjamemo, da je vzrok v  porastu duševnih stisk predvsem v spremembah, ki se v družbi dogajajo in mlade postavljajo v vedno bolj stresne situacije. Torej, če od mladih zahtevamo, da se odselijo, pa se nimajo kam –  zaradi visokih cen nepremičnin se počutijo dodatno neuspešne in krive za lastno situacijo, kar jih spravlja v dodatno utesnjenost. Če zaradi tega denimo med študijem opravljajo dodatno število ur študentskega dela, da se vendarle lahko osamosvojijo, na drugi strani slišijo, da mora študent študirati in ne delati, če ima neverjetno srečo in mu starši vse to lahko onemogočijo pa spet na drugi strani sliši, da si mora med študijem nabirati izkušnje in biti aktiven v družbi ter kritičen do nje. Ob tem seveda slišimo veliko kritik, da si mladi vseeno veliko privoščimo itd. Vendar je pomembno, da se zavedamo, da si potovanja, drage zabave,… lahko privošči le del populacije mladih, ki jim starši omogočajo kritje osnovnih stroškov, zaslužen denar pa lahko porabijo za lasten “luksuz”, kar ponovno tiste, ki morajo poskrbeti zase spravlja še v dodatno utesnjenost. Zaradi prekarnih zaposlitev, kjer ni omogočenega dopusta, plačane bolniške odsotnosti itd. pa so mladi poleg vseh težav še izgoreli. Zato menimo, da bi imelo reševanje zgoraj opisanih težav pozitivne posledice tudi na duševnem zdravju mladih.

Seveda pa moramo reševati tudi posledice, naš zdravstveni sistem pa je na tem področju povsem padel. Začeti je potrebno pri preventivi. Zaenkrat na sistematskih pregledih ni vključenega vprašalnika za psihološko stabilnost, kar predlagamo, da se uvede kot stalnica. Na področju preventive predlagamo tudi obvezno usposabljanje učiteljev in mladinskih delavcev na področju psihološke prve pomoči in predvsem zaznave duševnih težav. Na področju kurative pa se je potrebno spopasti premalo in  prepozno omogočenimi specializacijami za klinične psihologe, saj so ustanove v velikem pomanjkanju kadra. Na drugi strani pa je potrebno urediti zakon o psihološki dejavnosti, saj je poklic slabo reguliran v javnem zdravstvu, povsem nereguliran pa je v zasebni sferi, zaradi česar so oškodovani predvsem uporabniki – tako finančno kot strokovno.

Zavedamo se, da se tematike, ki jih poudarjamo v zgornjem besedilu ponavljajo, vendar smo na MSS sklenili, da bomo te poudarjali toliko časa, dokler ne bodo narejeni bistveni koraki v izboljšanje teh problematik in se te vtisnile v ušesa in um politikov.

Medgeneracijska solidarnost je tematika letošnjega leta mladih zato se je moramo tudi dotakniti.

Bistvo medgeneracijske solidarnosti je zavedanje soodvisnosti generacij med seboj. Mladi smo odvisni od starejših, prav tako pa je starejša populacija odvisna od mlajše, večkrat pa se tekom življenjskega obdobja odvisnosti obrnejo.

Raziskava mladina 2020 je jasno pokazala, da medgeneracijski konflikt ni velik, da so mladi zelo solidarni do starejših. Denimo na vprašanje, da so mladi in starejši zapostavljeni, ko gre za blaginjo jih je velika večina odgovorila pritrdilno, prav tako se jih večina ni strinjala s trditvijo, da bi morali starejši zmanjšati svoje zahteve v korist mladih. To kaže, da medgeneracijski konflikt večkrat ustvarja politika in specifična javnost za dosego svojih ciljev. Seveda pa se je še naprej potrebno truditi, da te vrednote ne bi usahnile in še povečati sodelovanje in sobivanje med mladimi in starejšimi.

Mladinski svet Slovenije sodeluje tudi v Medgeneracijski koaliciji Slovenije, kjer sodelujemo tudi z Zvezo društev Upokojencev, kjer večkrat opažamo, da imamo mlajša in starejša generacija celo skupne izzive. Denimo obema generacijama je bistven javni potniški promet in ureditev le tega, obe generaciji imata tudi velike stanovanjske probleme. Prav pri slednjem opažamo, da starejši ne morejo več skrbeti za večkret prevelike hiše, mladi pa iščemo svoj prostor pod soncem vendar ga ne najdemo. Iz tega vidika se trudimo najti rešitev, ki bi prek zakona vlila zaupanje starejše generacije, da bi v svoje domove spustila mlajše.