Kljub temu da sta ženska in moški v sodobni družbi pravno formalno gledano enakopravna, se to v praksi pogosto ne odraža. V nekaterih poklicih ženske še vedno prejemajo nižje plačilo od svojih moških kolegov, čeprav opravljajo enako delo. Ženske so še vedno tiste, ki opravijo največ neplačanega dela v smislu gospodinjskih opravil in skrbi za otroke. Poleg tega so tudi pogosteje žrtve različnih oblik nasilja. Kadar poteka razprava o spolni neenakosti, se pogosto posvečamo temu, kako spolno neenakost doživljajo starejši, v razpravo pa le redko vključimo mlade.

Kako mladi razumejo spolno neenakost?

Dijakinja Kora Hvala meni, da gre pri spolni neenakosti »predvsem za razliko med odnosom in družbenimi pričakovanji do moškega in ženskega spola. Ženske so še vedno prepogosto deležne posplošenih prepričanj o njih s strani moških. Radi pa pozabljamo dejstvo, da so tudi moški predmet spolne neenakosti. Moški naj ne bi izkazovali čustev ali bili ranljivi. Tudi očetova vloga v družini pogosto velja za manj pomembno od materine.«

Študentka Hana B. Kokot pa trdi, da mladi spolne neenakosti ne razumejo. »Mladi ne razumejo problema spolne neenakosti, ker živimo v družbi, ki je še vedno relativno tradicionalna in v kateri velja prepričanje, da je problem spolne neenakosti prisoten izključno v državah tretjega sveta. Po tem prepričanju spolna neenakost naj ne bi bila družben problem, temveč individualen problem žensk. Ženske so same odgovorne za svoje življenje, izobrazbo, varnost. Gre za stereotipizacijo žensk, kar je definicija spolne neenakosti.«

Kateri spolni stereotipi prevladujejo v družbi?

Kora pravi, da je »v družbi še vedno prisotno prepričanje, da je moški v večji meri odgovoren za finančno podporo družine, zato je pritiski pri moških pogosto povezan z višino plače. Za ženske je veliko bolj sprejemljivo, da delajo za minimalno oz. nižjo plačo kot moški. Med mladimi se mi zdi najbolj očiten pritisk na dobre ocene, ki ga doživljajo dekleta. Družba veliko pogosteje od žensk zahteva, da so akademsko uspešne.«

Hana izpostavlja predvsem stereotip materinske vloge žensk. »Pri enaindvajsetih letih se redno obremenjujem s tem, ali mi bo uspelo pravočasno imeti otroka. Nisem še slišala primera, da bi družba pritiskala na moškega, ker še nima otrok.«

Kako se soočiti s spolno neenakostjo in preseči spolne stereotipe? Je pravi pristop na individualni ali sistemski ravni?

Po mnenju Kore so sistemske spremembe zagotovo potrebne, »se pa te začnejo kot spremembe na individualni ravni. Če vsak pri sebi ne dela na tem, da se zavestno in aktivno poskuša znebiti prepričanj in predsodkov o določenem spolu, sistemska sprememba oz. sprememba na družbeni ravni ne bo mogoča.«

Hana se strinja in doda, da »ni nujno, da se borimo izključno proti spolni neenakosti, temveč neenakosti nasploh. Pomembno je, da se zavedamo svojih privilegijev in jih sprejmemo. Pomembna je tudi empatijo do drugih, njihovih težav, izzivov in frustracij. Spolne neenakosti se ne da rešiti z enakopravnostjo. Enakost ne pomeni enakovrednosti v smislu vsem enako. Enakost pomeni, da vsak dobi tisto, kar potrebuje. Za enakovrednost je potrebno pravice prilagoditi tako, da vsak dobi tisto, kar potrebuje.«

Naslovna slika: https://www.econlib.org/wp-content/uploads/2009/01/gender-inequality.jpg