Komentar Lovrenca Habeta iz Zavoda UMMI: »Študenti zadnjih letnikov medicinskih fakultet so pokazali, da zmorejo! Sprejeli so izziv in nemudoma priskočili na pomoč – samo v klicnem centru, kjer ponujajo dostop do zanesljivih informacij o epidemiji novega koronavirusa, deluje okoli 70 študentov medicine višjih letnikov. Študenti so pod nadzorom in mentorstvom strokovnjakov medicinskih strok. Veliko jih dela tudi v zdravstvenih ustanovah, nekateri ponujajo tudi varstvo otrok zaposlenih. Skratka – so zanesljivi in odgovorni mladi, z občutkom za sočloveka. Brez dvoma jih lahko primerjamo s študenti zadnjih letnikov pedagoških fakultet.

Študenti se na Pedagoški fakulteti poleg širokega znanja z različnih področij, učijo tudi metodike dela z mladimi. Učencem v teh tednih in mesecih manjka ustvarjalnosti, prav tako je čutiti primanjkljaje strokovnega vodstva v življenju otrok, ki se učijo na daljavo. Že tu lahko zapišem: starši, kapo dol za trud! Prepričan sem, da se sedaj zavedajo, kakšno delo opravljajo učitelji in hkrati tudi komaj čakajo, da se učenci vrnejo v klopi, kjer je predajanje znanja za vse enostavneje in učinkovitejše. Na vprašanje, kako v praksi poteka pouk od doma, je odgovor našla tudi novinarka RTV Slovenija, članek lahko preberete tukaj.   

Imel sem srečo, da sem letos poleti na poletnih taborih lahko opazoval voditelje oz. animatorje, ki so skrbeli za svoje skupine otrok. Zjutraj so vse prebudili in poskrbeli, da so se očedili. Kasneje so jih peljali k zajtrku, jih razmigali, peljali po delavnicah in na plavanje, pa na kosilo in popoldanski počitek. Sledile so raznovrstne športne, kulturne in razvedrilne popoldanske dejavnosti, večerja in po njej zabavna večerna prireditev ter odhod v postelje, seveda po tuširanju. Tak je bil urnik. Vmes pa precej prilagajanj, pregovarjanj, opeklin, zmrdovanj, pa tudi igrivosti, skrivalnic, teka, preverjanja živcev animatorjev. Skratka, otroško živahno in počitniško. Neverjetno pa se je poznalo, pod kakšnim vodstvom so bili otroci. Kaj mislim s tem?

Na teh počitnicah sem dobra dva meseca, vsak dan gledališko ustvarjal z najmanj tremi skupinami in imel opravka z najmanj tremi animatorji. Pogovarjal sem se z njimi – in tudi če se ne bi – bi znal opaziti, kdo prihaja iz pedagoških smeri študija oz. kdo zna z otroki in kdo ne. Roko na srce, nismo vsi za vse in tudi nekateri animatorji so gotovo spoznali, da delo z otroki ni zanje. Če jih ne znajo motivirati, voditi, podati jasnih navodil in omejitev, jim tudi prisluhniti  in nenazadnje – če si ne pridobijo avtoritete, je vsako podajanje navodil, žuganje ali povišanje glasu zaman. Drugo, morda še pomembnejše poglavje, pa je zgled. Tu jih pogrne več.

Preko tega spoznanja želim povedati, da otroci potrebujejo kakovostno in strokovno vodstvo, tudi in predvsem pri pouku na daljavo. Iz prakse lahko zatrdim, da se učitelji zelo trudijo in o tem ni dvoma. Nekatere šole so tudi izkoristile poznanstva in poklicale študente, ki so jih gostovali na praksah v okviru rednega študija, da jim priskočijo na pomoč. A to mora biti sistematizirano, kajti hitro se zgodi, da pride do izkoriščanja!

Odgovorne pozivam k sistematiziranju pomoči pri delu v šolstvu, saj bi se tako tudi otroci hitreje začeli vračati v šole. Podobno kot projekt vključevanja zadnjih letnikov zdravstvenih fakultet v delo proti COVIDu, bi vključevali zadnje letnike pedagoške fakultete v šole. Poudaril bi rad, da ne gre za prostovoljno delo mladih, ampak za pravo delo, ki vključuje tudi dodatno delo šol. Bodoče učitelje in pedagoške delavce bi financirali iz evropskih sredstev za pomoč pri odpravi posledic pandemije. Mladim iz Pedagoških fakultet bi ob tem dvignili samozavest pri delu in pomembnost, da so del uspeha pri reševanju nastale krize.  

Cena dela bi morala biti točno določena, da bi bilo preprečeno izkoriščanje mladih. Tako kot pri študentih medicinskih ved bi delo mladih nadzirala stroka – saj so le asistenti za določeno delo in obdobje. Delo bi moralo biti jasno definirano, predlagali pa bi ga učitelji in ravnatelji posameznih šol, saj oni najbolje vedo, kje je največ težav. Morda bi lahko tudi nabirali ure za strokovni izpit.

Začasno bi lahko tudi zaobšli zakonodajo – posamezen razred bi lahko zaupali študentom, saj sem prepričan, da po nekaj letnem študiju imajo dovolj znanja za izpeljavo ure po učnem načrtu. Vsake toliko časa bi jih prišel »obiskat« mentor ali drug učitelj.

Večje razrede bi lahko razdelili tudi na več manjših razredov, saj že vsi vemo, da se v teh časih ne smemo družiti.  Tam kjer je mogoče, bi učence lahko učili kot v kriznih razmerah; v domovih krajanov, v krajevnih skupnostih, drugih občinskih prostorih, nenazadnje tudi v župniščih, dvoranah in drugih urejenih javnih prostorih.   

Kjer je volja, je pot. Predstavljajte si zadoščenje mladih, ki bi na tak način pomagali prebroditi trenutno krizo. Mladi nenazadnje potrebujejo delo, saj študentskih del ni. Torej – dvojna zmaga.«

Vir: Zavod UMMI