V petek, 4. novembra, se je v CID-u odprla razstava mlade ptujske umetnice, diplomirane slikarke Anje Bezjak. Ne gre za njeno prvo razstavo na Ptuju, se je pa, kot pravi sama, njen stil od prejšnje drastično spremenil. Vsekakor je njena razstava pritegnila kar nekaj pozornosti. Slikarka skozi kombinacijo različnih tehnik, od slikarskih do oblikovalskih, od kiparskih do šiviljskih, raziskuje »lepo«, neizpeto temo stoletij tako med umetniki kot filozofi, skozi konkretnost kombinacije materialov, barv in ploskev.

V najširšem smislu za lepoto radi rečemo, da »imajo vsake oči svojega malarja«. Nekaj takih oči se je v vsakokratnem zgodovinskem obdobju ujelo in nastajale so smeri in elementi, kompozicije, primeri lepega. Na podlagi tega so začele nastajati teorije, ki so se podobno kulturno prilagajale in so odgovarjale na vprašanja estetike. Kaj je lepo, je bilo odvisno od vsakokratne določitve zlatega standarda, večinoma vnaprej določenega. Zlasti prejšnje stoletje je prevpraševalo merila estetike in podiralo tisto, kar bi v najširši govorici mogli označiti s terminom, ki bi mu še najbližje lahko rekli »meje lepega«.

Z mejami »lepega« in umetnostjo vsakdanjih predmetov, čeprav nam morda ostaja najbolj v spominu Duchampova Fontana iz 1917, pa smo se, vsaj na ravni predmeta, srečali že sorazmerno zgodaj. Funkcionalnost osti, kot enega primarnih orodij, je bila kmalu nadgrajena s poskusi njene umetelnejše izdelave in okrasitve. Narava, ki velja za navdih lepote, pa naj gre za pokrajino, kompozicije teles ljudi, živali, rastlin, skal ali pa za kozmologijo, je bila (in ostaja) nedosegljiva mojstrica. Lepota funkcionalnega predmeta lepo zasije skozi ornamentalne obdelave in poslikave Egipta. Spomnimo se samo Tutovih palic, ki jih je uporabljal kot pripomoček pri hoji, da o drugem pohištvu, ohranjenem v grobnici, niti ne govorimo. Ptujčanom bližji so kakšni rimski predmeti, npr. fibule, ki so se uporabljale za spenjanje oblačil. Njihovi ornamenti, različne forme, tehnike spenjanja so vsaj zanimivi, velikokrat pa tudi vzamejo dih. Sicer se prve sponke oz. zaponke v najdbah pojavijo že 2000 let pred Kristusom, vendar so takrat bolj predstavljale ornamentalno dekoracijo časti kot pa zavzemale neko strogo funkcionalnost. Od tod do današnjih gumbov je bila dolga pot, vmes se je pojavila še znamenita gumbnica, ki je konec srednjega veka začela tiho revolucijo v oblačenju.

Tako smo skozi zgodovino vedno znova, v različnih kulturnih in geografskih krogih, odgovarjali na vprašanje, ali ima nek predmet, četudi z obrobno, manjšo funkcijo, svojo estetsko dovršenost. Nočem govoriti o posameznih avtoričinih delih; takoj ko se pojavi možnost, si jih skušajte ogledati (v začetku prihodnjega leta naj bi razstavljala v Kavarni Bodi na Ptuju), zato bom raje sklenil s premislekom o vlogi gumba, ki se mi je porajal ob sprehodu čez razstavo Anje Bezjak.

Če je osnovna funkcija gumba v današnjem svetu, da drži dve stvari skupaj, kaj nam skozi njegovo umetniško rabo sporoča umetnica? Kaj vse lahko gumb združuje ali razdružuje, skriva ali razkriva, katere vpetosti v resničnosti tuzemskega in presežnega, katere globine vsakdanjosti, ki nam nikakor nočejo biti očitne, čeprav jih imamo pred nosom, so gumbom prezentne. V razstavljenih delih najdemo namige na prijateljstvo, ljubezen, partnerstvo, rastline in živali, dom …; zlato reko idej in motivacije, potrebnost multifokalnega pogleda nase, fluidnost »nespremenljivih« temeljev kulturno-družbene ter osebne eksistence, spol in spolno usmerjenost … Komplementarnost tehnik umetnici omogoča izstop iz polja videčih, že na polje umetnosti za manjšine, v tem primeru za slepe in slabovidne – in s tem raziskuje oblike multisenzoričnih umetnosti.

Verjamem, da nas bo Anja tudi v prihodnje presenečala s svojimi umetniškimi iskanji, zato si velja med mladimi ptujskimi umetniki vsekakor pribeležiti njeno ime.

Razstavo Lepota z gumbi si je mogoče v CID-u ogledati do konca novembra.

Ignac Navernik