Ko sem nekega večera po koncu delovnega dne še sedel na pisarniškem stolu in skozi ogromna okna opazoval, kako se nad Londonom spušča tema, sem oddal prijavo za dolgoročno prostovoljsko delo pri Zavodu Bob. Ob tem sem imel več upov in le nekaj gotovosti. Ti upi niso izhajali iz potrebe po pobegu, temveč iz želje po preusmeritvi: k delu, ki se odvija bližje ljudem, katerega učinke je mogoče občutiti in ne le meriti, ter k vsakdanjemu življenju, ki ni v celoti posrkano v produktivnost in potrošnjo. Gotovosti je bilo manj, a so bile so jasnejše. Želel sem živeti v manjšem mestu, biti bližje naravi in ponovno vzpostaviti stik z občutkom skupnosti, za katerega sem spoznal, da ni postranskega pomena, temveč je bistven.

V Slovenijo sem prispel bolj po intuiciji kot na podlagi jasno izoblikovanih pričakovanj. Sprva sem težko v celoti razumel, kakšna naj bi bila naša vloga prostovoljcev. A kmalu se je izkazalo, da je bila prav ta negotovost del logike projekta. Bob je deloval manj kot toga struktura in bolj kot odprt okvir. Vabil nas je k vključevanju v obstoječe dejavnosti, hkrati pa puščal prostor za zamišljanje in oblikovanje novih idej. Pridružili smo se že uveljavljenim dejavnostim, kot so TechnoBob, ponedeljkovi jam sessioni, terensko delo, tečaji slovenščine in drugi skupnostni projekti. Obenem smo bili spodbujeni, da predlagamo aktivnosti, ki so izhajale iz naših interesov in znanj. Zame so to bile delavnice Life design ter načrtovanje in izdelava lesenih donacijskih škatel – majhnih, a oprijemljivih posegov, kjer sta se refleksija in ročno delo naravno prepletala.

Kot prostovoljec za trajnost sem en dan v tednu preživel zunaj mesta, na LivadaLABu, kjer sem skupaj z Albinom opravljal vrtnarska in kmetijska opravila. Ti dnevi so sledili drugačnemu ritmu, ki so ga narekovali vreme, zemlja in ponavljanje. Predstavljali so nujno protiutež mestnemu življenju in tudi moji lastni nagnjenosti k pretiranemu razmišljanju pred delovanjem. To ravnovesje med mislijo in dejanji se je pojavljalo tudi drugod v projektu.

TechnoBob je hitro postal eden izmed prostorov, ki so me najbolj pritegnili, sodelovanje pri prenovi kletnega prostora pa se je spremenilo v nepričakovan učni proces. Skozi to praktično delo sem se naučil variti in uporabljati širok nabor orodij. Pridobil sem spretnosti, ki so me telesno prizemljile in utrdile vrednost učenja skozi prakso, potrpežljivost in sodelovanje.

Velik del mojega vsakodnevnega dela pri Bobu je bil odnosne narave. Podpiral sem mlade med petnajstim in tridesetim letom starosti pri smiselni udeležbi na delavnicah in drugih aktivnostih ter pomagal vzdrževati prostore, kjer so se lahko počutili dobrodošle, sposobne in vzete resno. Terensko delo v javnem prostoru je bilo v tem pogledu še posebej oblikovalno. Preživljanje časa zunaj institucionalnih okvirov mi je omogočilo, da sem mesto spoznal z drugačne perspektive, hkrati pa me je prisililo v premislek o tem, kje se lahko odvijajo pomembna srečanja.

Naučilo me je, kako k mladim pristopati odprto, kako poslušati brez vnaprej določene agende ter kako bolje razumeti njihove skrbi, interese in načine bivanja v skupnem prostoru. Preko Boba sem se udeležil tudi zunanje delavnice z naslovom Embodied Presence: Holding Space with Body, Breath, Voice and Movement. Ta izkušnja je moje razumevanje prisotnosti premaknila iz abstraktnega v telesno raven ter poudarila poslušanje ne kot kognitivno, temveč kot telesno in odnosno dejanje.

Ponedeljkovi Jam sessioni so bili eden izmed delov projekta, v katerih sem najbolj užival. Pod Albinovim vodstvom so ustvarili sproščen in odprt prostor, kjer so lahko prostovoljci in udeleženci igrali, eksperimentirali in pustili, da se glasba zgodi sama od sebe.

Z veseljem sem pomagal vključevati nove ljudi in skrbel za dinamiko srečanj, čeprav se je včasih zdelo, da nosim precejšnjo odgovornost – kot da je energija večera odvisna od tega, koliko se sam vključim ali koliko ljudi pride. Kljub temu sem se skozi to vlogo veliko naučil, predvsem pa je bilo preprosto zelo zabavno.

Na človeški ravni je projekt pustil najglobljo sled. Moja mentorica Katja me je skozi mentorske pogovore, dejavnosti in premišljena vprašanja spremljala v procesu refleksije in samospoznavanja. Kar sem sprva dojemal kot potencialno zahtevne pogovore zaradi najinih zelo različnih osebnosti, se je izkazalo za enega najpomembnejših delov moje prostovoljske izkušnje. Spodbujala me je k izboljšavam in prevzemanju več odgovornosti pri prostovoljskem delu, hkrati pa mi je ponudila varen prostor, v katerem sem lahko izražal svoje dvome in skrbi.

Pogovori z Matjažem so me vedno znova spodbujali k premisleku o mojem mestu v družbi, hkrati pa so me učili tihe discipline rokodelstva. Enako pomembna je bila tudi pozornost Anje Manje, ki je kot koordinatorka projekta ohranjala njegovo delovanje skozi obliko skrbi, ki ni bila niti vsiljiva niti odsotna, temveč stalno prisotna.

In seveda bom vedno nosil s seboj številne interakcije z udeleženci, skozi katere sem lahko zares razumel pomen našega dela. Še posebej bi izpostavil svojo zadnjo delavnico, pri kateri sem imel občutek, da mi je uspelo ustvariti prostor, v katerem so udeleženci lahko ponovno premislili nekatere vidike svojih življenj ter jih izrazili in skupaj obravnavali v skupini. Ta izkušnja je bila izjemno močna.

Ta prostovoljska izkušnja mi je razjasnila nekaj bistvenega: najbolj zavzet sem takrat, ko omogočam prostore za druge in ko so učinki mojega dela zaznavni, ne zgolj abstraktni. Zavod Bob je ponudil okolje, v katerem je bilo mogoče pridobivati spretnosti, preizkušati ideje ter sodelovati z ljudmi, ki si iskreno prizadevajo pozitivno vplivati na mlade v svoji skupnosti. Skupno bivanje z drugimi prostovoljci, deljenje vsakdanjih rutin in skupno odkrivanje kraja, ki je za nekaj časa postal naš dom, so izkušnjo zaokrožili. Moje prostovoljstvo v programu Evropska solidarnostna enota na Zavodu Bobu je trajalo le tri mesece, a je šlo za izjemno zgoščeno obdobje osebne rasti in samospoznavanja, ki je izostrilo moje razumevanje tega, kakšno delo in kakšno življenje si želim v prihodnje.

Avtor: Marc Borillo Garcia

Program Evropska solidarnostna enota sofinancira Evropska unija. Vendar so izražena stališča in mnenja zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Nacionalne agencije. Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki dodeli sredstva.

#EUSolidarityCorps #EuropeanUnion #volunteering #ZavodBob #ProstovoljstvoNaBobu