Letos na mednarodni dan otrok v medijih na UNICEF-u ostajamo pri temi duševnega zdravja. Naše Junior ambasadorje in ambasadorke smo vprašali, kako se počutijo ob tem, ko spremljajo medije v Sloveniji.

– Na družbenih omrežjih sem večino časa sproščena in dobre volje, opažam pa, da je prisotnega vedno več psihičnega nasilja. Kot psihično nasilje razumem norčevanje, poniževanje in grožnje (Alisa, 12 let).

– Politične teme me ne zanimajo in jim ne posvečam veliko pozornosti. Vsekakor me te ne spravijo v dobro voljo (Ranya, 15 let).

– Ko gledam informativne oddaje, imam mešane občutke. Ob prispevkih o tragedijah, ki se dogajajo po svetu, se počutim slabo. Ob prispevkih o uspehih in dobrih novicah pa je moje počutje dobro (Jakob, 16 let).

– Zadnje čase se izogibam novicam. Ker se je televizijskega programa lažje izogniti kot na primer algoritemsko predlaganih TikTokov ali Instagram objav, je na koncu rezultat to, da nisem v stiku s slovenskimi mediji (Arja, 16 let).

– Branje novic in gledanje informativnih oddaj je zame v večini primerov zastrašujoče. Najbolj me pretresejo novice o  vojnah ali drugih trenjih, ne le v tujini pač pa tudi v Sloveniji (Izabela Lara, 16 let).

– Mediji so vir informacij in ko pride do novic, sem po navadi zelo zainteresirana. Zadnje čase pa me novice prestrašijo. Vedno kadar jih gledam, govorijo o vojni v Ukrajini. Zdi se mi pomembno, da je to tema, o kateri se veliko govori, vendar pa me način, kako to prikažejo, zelo pretrese (Uma, 14 let).

– Ko sem bila mlajša, sem veliko spremljala informativne oddaje, zdaj pa medijev že nekaj časa ne spremljam več. Menim, da spremljanje novic pripomore k razgledanosti, a slabe novice povzročijo zaskrbljenost in slabo voljo (Julija, 15 let).

– Večji del novic me navdaja z negativnim občutkom in če bi jih res spremljala konstantno, se bojim, da bi me kot mladega človeka vse skupaj lahko potisnilo tudi do depresije ali melanholije (Izabela, 16 let).