8. aprila smo obeležili Mednarodni dan Romov in Rominj, ki je izbran na datum na katerega je leta 1971 potekal prvi večji mednarodni kongres te največje evropske manjšine. Kljub temu, da je Slovenija z namenom izboljšanja položaja romske skupnosti sprejela posebno zakonodajo, slednja še vedno velja za eno izmed najbolj stigmatiziranih in marginaliziranih družbenih skupin v naši družbi. Romi in Rominje živijo na robovih naših skupnosti in so vsakodnevno soočeni z najrazličnejšimi praksami izključevanja in diskriminiranja: navkljub uradno zagotovljenim enakim pravicam, pri poizkusih koriščenja slednjih še vedno niso deležni enake obravnave.

Kaj vse to pomeni za prihodnost mladih Romov in Rominj?

Mladi Romi in Rominje se, kot so pokazale aktivnosti izvedene v projektu NAPREJ (Na presečišču (ne)enakosti: opolnomočenje Rominj in romskih skupnosti za vprašanja enakosti spolov), še vedno srečujejo z omejenim dostopom do izobraževanja, kar predstavlja veliko oviro za izhod iz kroga revščine in pomanjkanja. Romski otroci so, žal, še vedno prepogosto tarča posmeha in priročni krivci za vsako težavo ali konflikt znotraj šolskega okolja, po drugi strani pa so deležni neenake obravnave s strani pedagoškega osebja, kar privede do osipa v višjih letnikih izobraževanja s čimer se jim pomembno skrčijo možnosti kasnejšega družbenega udejstvovanja in avtonomnega, poklicnega življenja, kreiranega po njihovih željah.

V sklopu omenjenega projekta, je nastala tudi raziskava, poimenovana, »Da smo tudi Romi ljudje«;  v anonimni anketi je sodelovalo enkrat več zaposlenih Romov kot Rominj, kar nakazuje na trdovratnost obstoja številnih spolnih stereotipov, ki znotraj romskih skupnosti ženske še vedno odvračajo od izobraževanja, zaposlovanja in s tem kreiranja avtonomnega in neodvisnega življenja. Raziskava je potrdila tudi korelacijo med izobrazbeno strukturo in zaposlitvijo sodelujočih, kar nakazuje na pomembnost vztrajnega in nadaljnjega opolnomočanja romskih skupnosti za izobraževanje.

Analiza, ki se je osredinjala okoli izkušenj z doživljanjem (intersekcijske) diskriminacije, je razkrila veliko količino dela in napora, ki ga moramo v izgradnjo vključujoče družbe vložiti vsi, ki z Romi in Rominjami prihajamo v stik. Skoraj polovica sodelujočih Romov in Rominj (nekaj več kot 40 %) je namreč dejala, da so v svojem življenju doživeli diskriminacijo na podlagi svoje etnične pripadnosti. Zaskrbljujoče pa je, da več kot 20 % sodelujočih o tem ni prepričanih – to pomeni, da niso (bili) opolnomočeni z znanjem in vedenjem o tem kaj diskriminacija sploh je, zakaj je nedopustna, kako se kaže in kam se lahko obrnejo po pomoč.

Področja najbolj pogostega doživljanja diskriminacije so razkrila, da Romi in Rominje v stik z diskriminatornimi praksami najbolj pogosto pridejo pri iskanju zdravstvenih storitev in pomoči, na trgu dela in v zaposlovanju ter pri socialnem varstvu; torej ob storitvah na katerih temeljijo temeljne človekove pravice in enake možnosti. Zaskrbljujoči podatki, zbrani v analizi, se izkazujejo tudi v dejstvu, da bi najmanjši delež sodelujočih, ob doživljanju diskriminacije, v raziskavi poiskal pravno pomoč oziroma pomoč institucij kakršni sta denimo Varuh človekovih pravic ali Zagovornik načela enakosti (takšnih je zgolj 16 % vseh, ki so anketo rešili).

Slednje jasno nakazuje na dvoje: pretekle izkušnje z diskriminacijo ali marginalizacijo s strani javnih institucij (pomoči) lahko povzročijo občutek nezaupanja ali skepticizma do uradnih institucij. Poleg tega lahko obstaja prepričanje, da so pravne poti za iskanje odškodnine nedostopne ali neučinkovite, kar posameznike in posameznice še dodatno odvrača od iskanja pomoči po teh kanalih.

(Mlade) Rominje so tiste, ki živijo dvojno breme diskriminacije in neenakosti: po eni strani so rojene v skupnost, ki jo glasen del javnega mnenja smatra za nevarnost, po drugi pa so kot ženske znotraj patriarhalnih skupnosti ujete še v mnoge druge verige podrejenosti, ki jih določajo spolni stereotipi glede njihove vloge v družini in skupnosti, prezgodnje poroke in nosečnosti ter normalizacija nasilja na podlagi spola.

V že omenjeni analizi anonimne ankete, opravljene med več kot 100 Romi in Rominjami iz romskih skupnosti v Pomurju, se je izkazala pomembna povezava med trdnostjo spolno stereotipnih prepričanj in stopnjo izobrazbe: tovrstna najbolj trdovratna prepričanja je bilo namreč zaznati pri Romih z nizko ali nedokončano izobrazbo: skoraj polovica sodelujočih moških (49 odstotkov) se je strinjala s trditvijo “Za mlade moške je bolj pomembno, da se odločijo za izobraževanje in zaposlitev kot za mlade ženske”. Več kot polovica moških (55 odstotkov) se je strinjala s trditvijo “Moški so boljši pri sprejemanju odločitev kot ženske”; s tem se ni strinjalo kar 80 odstotkov sodelujočih žensk. Prav tako se je več kot 43 odstotkov moških strinjalo s trditvijo “Sprejemljivo je, da se dekleta zgodaj poročijo in se ne izobražujejo”, medtem ko se s tem ni strinjalo več kot 80 odstotkov žensk.

Stalno reproduciranje stereotipnih predstav o Romih in Rominjah, o nevarnosti, ki naj bi jo prinašala njihova tujost, nam mora, ob upoštevanju praktičnih primerov njihovega soočenja z anticiganizmom in institucionaliziranim rasizmom, zaskrbeti nizka ozaveščenost večinskega prebivalstva glede temeljih predpostavk demokratičnega družbenega življenja znotraj neke skupnosti, ki mora temeljiti na enakosti.

Kakšna bo prihodnost mladih Romov in Rominj, če so slednji, po desetletjih izvajanja takšnih in drugačnih programov, projekt in spodbud za izboljšanje njihovega položaja, še vedno soočeni z bolj ali manj prikritimi praksami diskriminiranja in zapostavljanja, čemur pogosto pritrjujejo celo državni politiki ali drugi kreatorji javnega mnenja in razpihovalci nestrpnosti? Kakšna bo njihova prihodnost v skupnosti v kateri se ne čutijo dovolj varne in dovolj sprejete, da bi poiskali pomoč, kadar se jim kršijo njihove temeljne pravice in svoboščine? Kako daleč so potem od enakih možnosti izobraževanja, zaposlovanja in kako daleč do enakosti (spolov)?

Ana Pavlič, mag. politologije, programska direktorica Inštituta za proučevanje enakosti spolov IPES

Vir: Inštitut za proučevanje enakosti spolov IPES