Zavod Voluntariat je skupaj z organizacijo Logical Community Center in občino Birzeit organiziral mladinsko izmenjavo v Palestini, ki smo jo izpeljali med 17. in 31. avgustom. Z nami je svoje vtise delila udeleženka Maša C.

“V sredo, 17. avgusta, smo se zgodaj zjutraj podali na pot do letališča na Dunaju, od koder smo leteli proti Tel Avivu. Naš končni cilj ni bil Izrael, ampak s strani Izraela okupirana Palestina.

Iz Tel Aviva do Jeruzalema smo se peljali z metrojem, polnim mladih družin z otroki, ki so brezskrbno skakali naokrog. Ko smo presedli na avtobus do Ramalle, je bilo ozračje popolnoma drugačno – bolj temačno, zaskrbljeno, napeto. Razlika? Potniki na metroju so bili Izraelci, na avtobusu pa Palestinci. V dveh tednih smo spoznali krutost okupacije ter toplino in odprtost Palestine.

Gostila nas je občina Birzeit. Kljub temu, da se tam izraelska okupacija ne kaže v obliki vojakov in naseljencev, se domačini vsak dan spopadajo s pomanjkanjem vode in elektrike, težava pa je tudi odlaganje smeti – Izraelci namreč občasno zasežejo tovornjak za odvažanje smeti in prepovedujejo širitev smetišča.

Poleg omenjenih težav se Palestinke in Palestinci soočajo z nadzorom na kontrolnih točkah. Mi smo to doživeli le dvakrat. Prvič v Bližini Birzeita, ko smo se zvečer z avtobusom peljali domov. Ustavila sta nas dva vojaka – tisti na levi je voznika vprašal po dokumentih, tisti na desni pa je s puško meril v avtobus. En gib od strela.

Neka študentka mi je povedala, da je bila pred kratkim na poti na fakulteto skoraj ustreljena – naboj je letel nekaj deset centimetrov stran od nje. Polet tega izraelski vojaki večkrat vdrejo na univerze in brez razloga aretirajo študente.

Na ulici smo srečali starejšega gospoda, ki je živel še pred “nakbo”, kar v arabščini pomeni katastrofa. Z navedenim izrazom od leta 1948, ko se je okupacija začela, označujejo pokole Palestincev. Obdobja pred letom 1948 se starejši gospod z ulice z veseljem spominja in z nasmehom govori o svobodni cvetoči Palestini.

Kljub vsem grozotam Palestinci ohranjajo spomin na svobodno Palestino v svoji sproščenosti, gostoljubnosti in odprtosti. Še danes okoli vratu nosijo ključe nekdanjih hiš, iz katerih so bili izgnani. Svoje otroke so poimenovali po okupiranih palestinskih mestih. Ponosni so na dabko, njihov tradicionalni ples, in na njihove tradicionalne dobrote: humus, falafel in kavo s kardamomom.

From the river to the sea, Palestine will be free! Shukran za vse Palestina!”