Mladost, ki je lahko norost no. 2
Prehod v odraslost
Velikokrat slišim mlade, kako komaj čakajo, da dopolnijo osemnajst let in vstopijo v odraslost, postanejo dokončno samostojni in ne več pod budnim očesom staršev in njihovih zahtev. Sama sem bila ista, da ne bo pomote. Komaj sem čakala, da se odselim in odletim iz gnezda.
Potem pa hladen tuš. Najdi si študentsko delo, poišči si sobico ali stanovanje, mesečno plačaj položnice, ohranjaj stike s prijatelji in družino, poskrbi za zdravo prehrano, redno treniraj itd. Na koncu že komaj čakaš vikend in nočno življenje, da malo odmisliš, kaj vse moraš in kaj vse te čaka.
Premalo je govora v šolah in doma, kaj je to odraslost, kako se spoprijeti z zunanjim svetom in na kaj vse moraš pomisliti, ko se odločiš, da želiš oditi od doma. V šolah praktično nimamo v učnih načrtih oz. imamo maloštevilna izobraževanja, ki bi mlade opolnomočila in podkrepila znanja o odraslosti, finančnem planu, državljanskih dolžnostih, neformalnih priložnostih, podjetništvu in podobnih življenjsko pomembnih temah, ki bi pripomogle k lažjemu prehodu iz otroštva v odraslost. In s tem okrepila mlajše generacije, da postanejo ustrežljivi in samozavestni posamezniki, ki imajo močno voljo in začrtane cilje o prihodnosti.
Kje pa smo zdaj?
V samem osrčju Slovenije imamo številne organizacije v mladinskem sektorju, ki se ukvarjajo in skrbijo za dobrobit mladih. Vendar je čedalje večji porast mladih, ki se ne znajdejo v svetu, ki jih obkroža. Tu imam v mislih mlade, ki prehajajo iz osnovnih šol v srednje šole in so trenutno v obdobju pubertete. Njihovo duševno zdravje je večinoma težava, s katero se spopadajo in jim otežuje življenje. Ne izključujem pa tudi težav z duševnim zdravjem, s katerimi se spopadajo tudi starejši. Poudariti sem želela dejstvo, da se z duševnimi težavami začenja soočati že mnogo mladoletnih mladih in da se poglabljajo hitreje, kot bi želeli reči bobu bob.
Na drugi strani imamo nas, »starejše mlade«, ki se ukvarjamo s stanovanjskimi problematikami in slabimi življenjskimi pogoji, opravljamo slabo plačana študentska dela (glede na to, da se je življenjski standard povišal, se ponekod študentske plače niso premaknile niti za cent) in prekarna dela, ki velikokrat od nas ne izvabljajo potenciala in osebne rasti. Izkoriščanje na račun »poceni« delavne sile.
Na čem bi morali delati?
Glede na to, da se je šele začelo odkrito govoriti o duševnem zdravju posameznika in ni več tako stigmatizirano, kot je bilo v preteklosti, bi morali začeti gledati, kako bi lahko bila psihosocialna pomoč dostopnejša posameznikom. Okrepiti strokovni kader, vključevati v učne načrte izobraževanja na to temo in delavnice o dobrih praksah, kako se spopadati s slabo samopodobo, depresijo … graditi na samozavestnem mladem človeku.
O stanovanjski krizi se govori že 11 let, od leta 2011, mnogo predolgo. Namesto, da se ukvarjamo z počasnimi gradnjami novih stanovanjskih objektov, bi morali preurediti stanovanjska poslopja, ki so bivanjsko zapuščena. Vlagati v to, kar je že zgrajeno, a sameva in propada. Hkrati pa omogočiti mladim ugodnejše cene in dostopnost stanovanj, ki bi jih lahko čez čas tudi odkupili.
Kar pa se tiče študentskega in prekarnega dela, nekateri delodajalci se morajo začeti zavedati, da si zaslužimo več spoštovanja (seveda pa mora biti obojestransko). Na koncu dneva opravljamo dela od ponedeljka do nedelje, med prazniki … nekateri za mizerna plačila. Vedno se mi zdi, da trud mora biti poplačan. Živimo tudi v času, ko je najcenejša košarica 15 osnovih izdelkov vredna cca. 40 € , kar pomeni, da bi morale biti plače temu primerne.
Rešitev je vedno mnogo. Kot pravi star pregovor, kdor išče, ta najde. Nikoli v življenju ne smemo obupati. Še posebej, kadar nam je najtežje, je potrebno poiskati rešitve.