Okoljski rasizem in pomen aktivizma za človekove pravice
Kolegice (Zavod Nefiks) so v Mladinskem centru Vič, 21. 11. gostile pogumno Isvilaine da Silva Conceição, brazilsko aktivistko za podnebno, rasno in spolno pravičnost.
Od leta 2018 je Isvilaine vključena v aktivistične dejavnosti, povezane z organizacijo mladih iz Brazilije. Svoje aktivnosti, skupaj s somišljeniki, izvaja preko komunikacijske platforme Ambientalking. Poleg tega je koordinatorka organizacije Engajamundo, ki združuje mlade, ki se zavedajo svojega pomena in vloge pri vplivanju na podnebne spremembe. Isvilaine je z nami delila letošnjo izkušnjo sodelovanja na COP27 (Konferenca ZN o podnebnih spremembah), aktivnosti, ki jih izvaja s somišljeniki v Braziliji, primere okoljskega rasizma, pa tudi primere državne represije nad podnebnimi aktivisti.
Nekaj točk iz pogovora z Isvilaine se mi je vtisnilo globoko v spomin. Prva med njimi je strogost nadzora gibanja ljudi, razvidna iz njenega primera – na poti do udeležbe na COP27 v Egiptu je bila deležna številnih kontrol in pregledov osebnih dokumentov in potnega lista. Mejna kontrola je značilnost vsake postmoderne nacionalne države – njen namen je ohranjanje nacionalne varnosti, kar pa hkrati prispeva k diskriminaciji na rasni, etnični in nacionalni podlagi. Kako je to povezano s podnebnimi spremembami? Glede na svojo kompleksnost menim, da je odgovor preprost. Nacionalne države so domovi korporacij in drugih organizacij, ki jih pogosto na žalost vodi dobiček in šele nato vsi ostali motivi. Možnost relativno lahke zaposljivosti v podjetjih se mnogim članom naše družbe zdi najučinkovitejša razpoložljiva možnost, saj družbeni sistem, v katerem smo se znašli, narekuje nujnost kapitala, torej določene stopnje finančne moči. Če nimamo finančne moči, če nimamo prihodkov, nas večina doživlja različne oblike diskriminacije in marginalizacije. Ko postanemo del korporativnega ozračja, ni lahko kritično razmišljati o vplivih, ki jih imajo naši delodajalci na okolje, v katerem živimo.
Ekspresna proizvodnja in nenehna potrošnja črpata (naravne) vire in puščata globoke razpoke v svetovni biosferi. Z zavedanjem pomena varovanja okolja se te razpoke počasi zapirajo, a zapiranje ni enosmerno. Človekov vpliv na naravo in okolje se trenutno kaže kot korak naprej, dva koraka nazaj, počitek, dva koraka naprej, korak nazaj in tako naprej v krogu. Ta človeški ples po travniku okolja močno vpliva na kakovost življenja vseh skupnosti, naj bodo rastlinske, živalske, človeške, očem nevidne … Sam koncept okoljskega rasizma pomeni negativen vpliv, ki ga imajo prej omenjene (in številne druge) organizacije na skupnosti, ki se nahajajo v tako imenovanih državah tretjega sveta, torej državah globalnega juga. Isvilaine je omenila primer rušenja jezov v bližini brazilskih favel, ki ga je povzročilo rudarjenje kovin. Odvzem javnih zelenih površin, izguba dreves, kopičenje strupenih odpadkov, odlaganje zavrženih, poškodovanih, »neuporabnih« oblačil in obutve, hitro in poceni izdelanih po poslovnem modelu hitre mode, se dogaja tudi v državah svetovnega juga. Ne smemo ostati slepi pred dejstvom, da velik del prebivalstva teh držav sestavljajo ljudje z rjavo, črno, rumeno in rdečo kožo. Prav tako je velik del držav »tretjega sveta« pod vplivom (zgodovinsko gledano) kolonialnih držav, kjer je večina prebivalstva belcev. Čeprav zgodovinsko kolonizirane države danes veljajo za neodvisne in dekolonizirane, je vpliv kolonizacije še vedno prisoten in se odraža prav v odnosu zunanjih korporativnih politik do prebivalstva in narave teh držav.
Poleg tega je Isvilaine z nami delila značilnosti svojega aktivističnega angažmaja. Organizacijo, v kateri deluje, sestavljajo mladi. V času stopnjevanja pandemije COVID so se zainteresirani lahko udeležili spletnih srečanj, razprav in dialogov. Spletni aktivizem je eden od pozitivnih pojavov, ki jih povzroča razcvet informacijsko-komunikacijske tehnologije in samega interneta. Pohvalno je, da mladi ustvarjajo in uporabljajo internetne platforme in socialne medije v nesebične namene, kot je skrb za okolje, od katerega smo vsi odvisni. Isvilainini sodelavci poleg izobraževanja in ozaveščanja lastnih generacij o okoljski problematiki to počnejo tudi z mlajšimi in starejšimi starostnimi skupinami. Ena od neprecenljivih aktivnosti je približevanje formalne terminologije skupnostim, ki se še niso imele priložnosti srečati in izvedeti več o znanstvenih in akademskih definicijah ter pojmih, povezanih z okoljskimi vprašanji. Razumevanje formalnega konteksta in naracije je zelo pomembno za vsako obliko aktivizma.
Isvilaine je poudarila, da velik del aktivistično usmerjenih organizacij, vključno z Ambientalking in Engajamundo, sestavljajo ženske, medtem ko je večina ljudi na “drugi strani” moških. Tu se močno odraža tradicionalna povezava med korporacijami in kapitalizmom, s patrijarhalno ideologijo, v kateri je ženska s svojimi pravicami in interesi vedno Druga, torej Druga, skupaj z drugimi ranljivimi skupinami, starejšimi, otroki in naravo. Biti “drug” pomeni doživljati kršitve svojih pravic, nenehen boj z zatiralci in trpljenje zaradi ogroženosti prostora, v katerem živijo “drugi in drugi”. Isvilainina izkušnja je le eden od dokazov o negativnem vplivu postmodernih poslovnih odločitev »razvitih držav« na »države tretjega sveta« in njihovo naravo. Skrb vzbujajoče je, da eden od Isvilaininih nasvetov mladim aktivistkam pravi, da morajo biti previdne in se z aktivizmom ne postavljati v potencialno tvegane situacije. Čeprav je ta nasvet zaskrbljujoč, je potreben in realen.
Prav tako je grozljivo in žalostno dejstvo, da aktivisti, ki niso dovolj previdni, pogosto končajo v zaporu, čeprav niso kršili določenega zakona. Aretacije ljudi, ki se borijo za svoje pravice s strani državne policije, so utelešenje vpliva korporacij in dobičkov, ki jih kopičijo v nacionalnih državah. V trenutku, ko postane dobiček glavni del našega življenja, ignoriramo varnost državljanov in kršimo svobodo izražanja. Škodujemo sami sebi. Vsaka krivica, storjena »daleč od naših oči«, nam je izjemno blizu. Čeprav te bližine ne čutimo v isti sekundi, je narava tista, ki nam vedno pokaže sadove naših dejanj. Naloga razvitih držav je, da prevzamejo odgovornost za podnebne spremembe in ukrepajo tako, da popravijo in preprečijo morebitno škodo. Razvite države so s svojimi industrijami in gospodarstvi glavni vzroki in najpomembnejši deležniki podnebnih sprememb ter njihovih katastrofalnih vplivov. Razpršitev aktivističnih skupin pogosto poteka na pobudo neformalnih organizacij, ki jih sponzorirajo člani državnih vlad, zlasti v državah z visoko stopnjo korupcije. Čeprav izkušnje ljudi iz globalnega juga ne občutimo na lastni koži, menim, da je univerzalna, prisotna v vseh bitjih, ki poznajo empatijo. Morje primerov, prisotnih v prostranosti interneta, kaže tudi na to, da se njegova univerzalnost bere v podobnostih med različnimi državami, predvsem v smislu podnebja, spola in rasnega aktivizma. Aktivizem je pogumen glas utišanih, sredstvo za povrnitev varnosti skupnosti in podpiranje človekovih pravic.
Menim, da je Isvilainin pogum velikanskih razsežnosti. Pohvale vredno je, da ima potrebo deliti svoje izkušnje iz Brazilije z nami, katerih okolje je razmeroma ohranjeno, a vsekakor ogroženo. Mladinske pobude, pa tudi mladinski aktivizem, predvsem tisti, ki se nanaša na vprašanja spola in rase, so vredni vse podpore. Neprecenljivo je poznati razmere, v katerih se nahajajo prebivalci oddaljenih držav, da smo lahko z njimi solidarni, da smo skupaj kot prebivalci zemlje, enotni pred grozečim delovanjem finančno močnih skupin. Pomagati ljudem pri ohranjanju njihovih pravic je neprecenljivo, z deljenjem izkušenj in širjenjem znanja pa bomo varnejši, bolj povezani in bližje naravi in okolju, v katerem živimo!
avtor: Matea Bučkal