Za tale članek sem se odločila na podlagi osebnih izkušenj in dolgoletega trpljenja. Z njim želim pomagati otrokom, ozavestiti ostale starše, učitelje in pristojne organe, da pomagajo otrokom, jih uslišijo in omogočijo možnost zdravljenja. Poglobila se bom v občutke otrok, razložila, kdo so narcisi, kako se vedejo, kako ranijo svoje otroke in kakšne težave imajo otroci zaradi nasilja.

Kdo so narcisi?

Narcis se vede odkrito večvredno, razvrednoti večino drugih, v njihovih očeh pa je bodisi nečimrn in manipulativen bodisi karizmatičen in ukazovalen. 

Narcistična osebnostna motnja največkrat izvira iz bolečih izkušenj iz preteklosti, kjer so bili pogosto čustveno zanemarjeni ali niso čutili starševske ljubezni. Oseba, ki v otroštvu ni prejela dovolj pozitivne podpore ali ljubezni od staršev, ni mogla razviti zdrave samopodobe.

Narcis je “zaljubljen vase”, meni, da je najboljši na svetu v vsem, in misli, da ga morajo vsi hvaliti in občudovati.

Narcistično osebnostno motnjo prepoznamo po pretirani občutljivosti na kritiko, izredno močni potrebi po občudovanju in po pomanjkanju razumevanju čustev drugih. 

Znaki: 

• fantaziranje o občudovanju, slavi in uspehu,
• manipulativnost,
• močna in izrazita občutljivost na kritiko,
• grandiozno občutenje svoje posebnosti,
• zahteva po pretiranem občudovanju in posebni poziciji,
• aroganca, vzvišenost in zavist, ki jo pripiše drugim,
• izbruhi jeze, besa in agresivnost,
• izumikanje opravičilu,
• opravljanje vseh ljudi iz zavisti,
• ljubosumnost …

Pomanjkanje empatije je eden bolj izrazitih znakov narcistične osebnostne motnje. Oseba težko razume ali sočustvuje z občutki drugih, saj se osredotoča predvsem na svoje potrebe in želje. Ta pomanjkljivost se pojavi zaradi narcisove nezmožnosti povezovanja z čustvi drugih ljudi. Zanje so njihove potrebe edine pomembne, zato ne razumejo ali ne upoštevajo, kako se drugi počutijo. Narcis ni samo psihično nasilen, lahko tudi kriči in kaže zobe ter fizično kaznuje otroka s pretepanjem in kaznovanjem.

Odnos do otroka

Odnos med samovšečnim staršem in njegovim otrokom je težek in boleč. Starš gleda na otroka kot na del sebe ne kot na individualno osebo. Otrok mora uživati, v čemer uživa starš, in delati, kar si zamisli in zaželi starš. Če si otrok za svoj rojstni dan zaželi kitaro, mu bo starš kupil klavir, ker si ga je on želel v svojem otroštvu. Narcisi so zelo dobri v vsiljevanju svojih prepričanj – in ker otrok želi narediti vse v svoji moči, da zadovolji starša, se trudi do izgorelosti.

Starš je zelo dober v prepričevanju in manipuliranju svojih otrok in partnerja. Otrokove želje so zapostavljene in ignorirane. Narcisu je bolj pomembno, da ima nadzor – v primeru, da otroci ali partner ravnajo nasprotno, bo izbruhnil ali pa uporabil “silent treatment” (tiha obravnava) kar pomeni, da bo partnerja ali otroka, ki se ni strinjal z njegovo željo, ignoriral po več ur ali celo dni, da dobi, kar hoče. V mnogih primerih to taktiko tudi uporabljajo, ko vejo, da nimajo prav in bi se morali opravičiti. Opravičilo je za narcisa poraz, zato se mu hoče izogniti na vsak možni način. V primeru nestrinjanja in majhnega spora bo prekinil stike s komerkoli, pa četudi so to bližnji prijatelji ali družina. 

Dober starš razume, da je otrok svoja oseba, s svojo osebnostjo in svojimi interesi. Narcis pa meni, da je otrok del njega in da si ga lahko lasti, ker “ga je on spravil na ta svet” in mu je s tem dolžan do konca življenja. “Dokler si pod mojo streho, boš delala, kar ti jaz rečem in me ne zanima, kaj ti hočeš” je le en izmed stavkov, ki sem ga sama prevečkrat slišala, ko sem živela z mamo.

Odnos med otrokom in staršem narcisom je zelo zapleten. V javnosti je starš dober v pretvarjanju in igranju popolnega starša. V resnici pa nadzoruje vsak otrokov korak, bere njegov dnevnik, zahteva dostop do spletnih računov in gesel, brska po stvareh, bere sporočila in ne dovoli zaklepanja ali zapiranja svoje sobe. Starš lahko tudi zahteva lokacijo telefona in pričakuje popolno podrejanje njegovim odločitvam. 

Zahteve narcisa so pretirane in izhajajo iz sebičnosti brez sposobnosti, da se postavijo v otrokove čevlje in si ogledajo stvari iz otrokovega zornega kota.

Kako se počuti otrok in katere težave se pojavijo?

Zaradi groznega ljubosumja, pretiranega nasilja in kaznovanja se otrok sooča s številnimi dolgoročnimi težavami:

• Nizka samopodoba: Stalna kritika in pomanjševanje lahko uničijo občutek lastne vrednosti, kar vodi v občutke pomanjkljivosti in dvoma vase.
• Anksioznost in depresija: Kroničen stres in čustveni nemir, ki ju povzroča narcistična zloraba, lahko prispevata k razvoju anksioznih motenj in depresije, kar lahko vodi v napade panike. 
• Kognitivna disonanca: Preživeli se pogosto znajdejo v spopadu s protislovnimi mislimi in čustvi, saj manipulacija narcista nasprotuje njihovemu lastnemu dojemanju resničnosti.
• Posttravmatska stresna motnja (PTSM): V hudih primerih lahko narcistična zloraba povzroči PTSM, ki ga zaznamujejo vsiljive misli, spomini na pretekle dogodke in huda anksioznost.
• Strah ljudi z avtoriteto, ker so najpomembnejši ljudje v otrokovem življenju bili nasilni težko zaupajo drugim.
• Samomorilna nagnjenja.
• Težave z odločitvami, saj je bilo vse odločeno za otroka s strani narcisa.
• Razvijanje občutka sramu: Ker narcistični starši pogosto obsojajo otroka zaradi njegovih napak ali izraženih čustev, se otrok lahko nauči, da je izražanje čustev “napačno”. To lahko vodi v občutek sramu in težave pri izražanju svojih potreb in občutkov.
• Kronične in avtoimune bolezni.

Občutki otroka, ki ima starša narcista:

Ko smo ujeti v čustveno zahtevno zvezo z narcisom, ne glede na to, ali gre za odnose znotraj družine, partnerske ali prijateljske vezi, se soočamo z neprestanimi mislimi, ki jih ta oseba manipulativno vsadi v našo zavest.

• “Vedno delam nekaj narobe.”
• “Nisem dovolj dober/dobra.”
• “Zmeraj sem jaz kriv/kriva?”
• “Sem jaz zmešan/zmešana?”
• “Nikoli ne bom dovolj dober/dobra zanj/zanjo.”
• “Moram se bolj truditi, da bi me ljubil/a.”
• “Morda ima prav, ko pravi, da sem jaz kriv/kriva za vse težave.”
• “Ne smem izraziti svojega mnenja, ker bo to povzročilo konflikt.”
• “Zakaj me nihče ne razume in ne vidi, kaj preživljam?”
• “Morda pretiravam, ko se počutim zlorabljen/a.”
• “Ne morem več zaupati nikomur.”
• “Sem popolnoma osamljen/a in brez podpore.”
• “Pa saj ni tako hudo. Včasih je prav prijazen/prijazna.”
• “Ko je dobre volje, se odlično razumeva, ko pa je jezen/jezna, pa postane druga oseba.”
• “Mogoče pa sem jaz problem.”

Noben starš ni popoln in vsak dela napake, ki lahko pustijo posledice, ampak starši, ki so narcisi, nimajo empatije, zaradi česar so posledično bolj psihično in fizično nasilni in pustijo dolgoročne posledice, ki spremljajo otroke skozi celo življenje. 

Ta prevelika identifikacija z otrokom pomeni tudi, da je narcističnim osebam zelo težko tolerirati “nepopolnosti” – kar je lahko pravzaprav karkoli, kar se razlikuje od tega, kar si sami želijo pri svojem otroku. Narcisi (če so tisti, ki potrebujejo videz nepremagljivosti) pogosto zanikajo bolezni ali stanja pri svojem otroku – ne dovolijo jim dostopa do diagnoze ali zdravljenja, saj bi bilo to priznanje nepopolnosti. Astma, disleksija, depresija, panični napadi, motnje hranjenja in celo zlomljene kosti lahko narcističen starš pomete pod preprogo zaradi lastne potrebe po popolnosti in posebnosti. To je priznanje lastne šibkosti, ki je preprosto ne morejo tolerirati. Otroci so oni in oni so njihovi otroci. Narcisti, ki svoje otroke vidijo kot podaljšek sebe, z njimi ravnajo na isti zaničljiv način, kot ravnajo z drugimi.

Narcisti nimajo potrebnih lastnosti, da bi bili dobri starši.

Ne morejo postaviti potreb drugih na prvo mesto. Ne morejo se dovolj zanimati za drugega, da bi imeli njegove najboljše interese v srcu. Lahko se pretvarjajo in to lahko počnejo dobro, saj je pretvarjanje v samem jedru njihove osebnostne motnje. To počnejo, ker ne zmorejo prenesti občutkov sramu, ki bi nastali, če bi se morali soočiti s svojimi občutki neprimernosti in neustreznosti, ki dejansko vrejo pod površjem. V številnih primerih lahko celo prepričajo svoje otroke, celo v odrasli dobi, da so najboljši starši, ki jih lahko ima otrok in da se morajo počutiti srečne, med tem ko trpijo in ne razumejo zakaj.

Ne pozabite, da so grandiozni, očitni narcisi lahko izjemno zabavni. Lahko so center zabave. Lahko pritegnejo pozornost in izkazujejo uničujoč šarm. Njihova karizma bo verjetno povzročila, da bodo otrokovi prijatelji govorili, kako srečni so, da imajo tako “zabavnega”, “kul” ali “prijaznega” očeta ali mamo. Ta vrsta narcisa je lahko hkrati briljantna in grozna. Privlačna in neotesana. Zlahka je videti, kako ima otrok, ki tega ne razume, malo možnosti, da se zaščiti pred zlorabo, ki je ne more prepoznati.

Kako narcisti ravnajo s svojimi otroki po ločitvi staršev?

Ko gre za ločitev, v katero so vpleteni otroci, se lahko stvari še bolj zapletejo. V tem primeru bo narcistična oseba otroke uporabljala kot orožje, kot instrument zlorabe proti drugemu staršu. Narcis bo slabo govoril o drugem staršu, lagal o njem, da bi otroka odtujil od starša, nehal plačevati za otroka. Otroka bo videl kot način povzročanja trpljenja drugemu staršu, ki ga želi uničiti, kot posledica svojega narcističnega besa, ki ga je povzročil razpad njihove zveze. Ne bodo hoteli sodelovati pri ničemer in skupno starševstvo bo postalo utrudljiv boj med starši. 

Mame, ki so ljubosumne na svoje hčere

Normalne, zdrave mame so ponosne na uspeh in srečo svojih otrok in jim želijo le najboljše. V primeru narcistične mati pa svojo hčer dojema kot grožnjo. Če se pozornost preusmeri na hčer, lahko ta trpi zaradi maščevanja, poniževanja in kazni. 

Ljubusumne so lahko iz več razlogov, ponavadi sicer na mladost, videz, uspehe in dosežke, dobrino, izobrazbo in celo na odnos s očetom ali drugimi svojci, s katerimi se mati ne razume. To ljubosumje je za hči še posebej težko, saj nosi dvojno sporočilo: “Delaj dobro, da bo mama ponosna, vendar ne delaj preveč dobro, sicer jo boš zasenčila.”

En način uničevanja samozavesti in samopodobe zaradi ljubosumja je namerno spreminjanje otrokovega izgleda (frizura, ki ti ne pristaja, in zanemarjanje pri higieni ter pričakovanje, da bo otrok sam od sebe vedel, kar ga bi sicer morali naučiti starši (umivanje zob, uporaba deodoranta, itd.).

Pogosti izrazi narcističnih staršev so: 

• “Pa kako tega ne veš?”
• “Jaz sem pri tvojih letih že to znal/a.”
• “Kako si nesposoben/nesposobna.”
• “Zakaj nič ne veš?”
• “Pa kaj si neumna ali kaj si?”
• “Dobila si 4? Zakaj se nisi bolj potrudil/a, da bi dobila 5?”
• “Kako si občutljiv/a.”
• “To se nikoli ni zgodilo, samo si izmišljuješ.”
• “Po vsem tem kaj sem storil/a zate in se tako obnašaš?”
• “Ne hvaležen/hvaležna si!”
• “Ti si razlog, da sem nesrečen/nesrečna.”
• “Upam, da ko boš imel/a otroke bodo enako grozni do tebe kot si ti do mene.”
• “Ko boš imel/a otroke boš razumel/a.”
• “Pazi, da ti nebom dal/a razloga za jok.”
• “Isti/ista si kot…”
• “Samo izkoriščaš me.”
• “Nikoli ti ne bo uspelo v življenju.”

To so psihično uničujoče besede, ki ostanejo s tabo za zmeraj. Ena izmed hujših stavkov je “Sama si si kriv/a, iskal/a si tole. Kaj zdaj pričakuješ od mene?” po tem, ko otrok pove, da doživlja zbadanje v šoli, nasilje od partnerja ali celo spolno nasilje. 

Kako premagati to travmo?

1. Zavedanje: Prvi korak k okrevanju je prepoznati, kako je narcistični starš vplival na tvojo osebnost in vedenje.
2. Žalovanje: Žalovanje otroštva, staršev in ljubezni, ki je nisi imel oziroma dobil od staršev.
3. Soočanje s čustvi: Dovoliti si čutiti vsa čustva.
4. Postavljanje meja: Naučiti se, kako reči “ne” in postaviti jasne meje, je ključno za zdrave odnose.
5. Terapija: Psihoterapija lahko pomaga predelati travmatične izkušnje iz otroštva in razviti bolj zdrave vzorce vedenja.
6. Samorazvoj: Delo na samospoštovanju, osebni identiteti in izražanju svojih čustev pomaga graditi bolj samozavestno in uravnoteženo življenje.

Zahvaljujem se vsem bralcem, ki ste si vzeli čas in prebrali pomembno temo, ki sem si jo izbrala zaradi osebnih izkušenj. S prve roke lahko samozavestno povem, da otrok v takem odnosu ni nič kriv in vzgoji samega sebe, medtem ko starš vzame vso pohvalo za otrokove uspehe in dosežke. Prav tako je za starše narcise značilno, da se radi bahajo s tem, kako dobri starši so, ne vedoč, da so njihovi otroci najbolj ranljivi in jim otežijo življenje na vseh področjih: finance, odnosi z drugimi, samozavest, psihično zdravje …

Pozorni moramo biti na ljudi, ki radi govorijo “koliko so naredili za svoje otroke” in da so otroci “ne hvaležni” in “razvajeni”. Postaviti streho nad glavo, poskrbeti za tople obroke in oblačila je minimum, kar morajo starši zagotoviti otrokom, to pa jih še ne naredi dobre starše. Menim, da se dobri starši ne bahajo s tem, kar so za svoje otroke naredili, in jim tega ne mečejo pod nos, kadar ne dobijo, kar želijo.

Dobri starši namenijo preživnino za otrokove potrebe in ne za svoje. Če starš pošlje svojega otroka k drugemu staršu takrat, ko otrok nekaj potrebuje, da bo drugi starš pokril strošek, kljub temu da že plačuje preživnino, priporočam, da sproži kazenski postopek in zahtevo za skrbništvo, saj je možno, da narcis starš krade denar za svoje želje, s tem pa ignorira potrebe in obveznosti svojega otroka, izkorišča drugega starša in uničuje odnos med njim in otrokom.

Menim, da bi se morali več pogovarjati o nasilju staršev nad otroki in kako prepoznati znake, da jim lahko pomagamo. Okrevam na glas, ker sem predolgo trpela v tišini.

Avtorica: Nadia Pintarič, mlada mladinska delavka