Saudade. Portugalska beseda, s katero imajo tudi sami Portugalci težave pri prevajanju. Enostavno v drugih jezikih ta beseda ne obstaja. Obstaja pa občutek. V ljudeh vseh jezikov in kultur. Saudade je beseda, ki opisuje občutek globokega melanholičnega čustvenega stanja nostalgije za nečem ali nekom. Več kot samo pogrešati. Mogoče zato, ker ta občutek spremlja zavedanje, da se ta osebek najbrž nikoli več ne vrne. Ob enem pa beseda zajema tudi vse dobre občutke povezane z nekim spominom. Beseda tako hkrati opisuje občutek veselja in žalosti.

Čakajoč na vstop v muzej v Sintri na Portugalskem sva v debati z naključnim Brazilcem (katerih uradni jezik je prav tako portugalščina in zato dobro poznajo to besedo) raziskovala, da beseda najbrž izvira iz globokega domotožja. Portugalci so bili eni izmed pionirjev odkrivanja sveta in veliko teh popotnikov se je na avanturo prek divjega oceana podalo z jasno sliko, da obstaja velika možnost, da se v svojo rodno državo nikdar več ne vrnejo. Pol tisočletja kasneje, sem tu jaz, ki trenutno živim v tej čudoviti, kontinentalno najbolj zahodni državi Evrope in se počasi poslavljam od nje. Z vsakim dnem bolj in bolj razumem besedo Saudade.

Moje ime je Darko, rojen pod budnim očesom Kralja Matjaža na Koroškem sem do sedaj naštel 28 cvetočih pomladi. Na Portugalsko sem se preselil marca letos na sedem mesecev dolgo učno in humanitarno popotovanje, ki mi ga je omogočil program Evropska solidarnostna enota (ESE). Več kot sijajno zastavljen projekt, ki je odlična priložnost za osebnostno rast, učenje, spoznavanje in dobrodelnost. Priložnost, za katero sem tudi sam izvedel po čistem naključju in sem mnenja, da je premalo poznana. Naj torej povem več o moji izkušnji in skozi moje občutke predstavim to priložnost, ki mogoče čaka prav nate.

Moja pustolovščina se začne dan po novem letu, ko sem navsezgodaj odprl enega od socialnih omrežij in opazil objavo, ki je promovirala priliko prostovoljstva na Portugalskem skozi ta, meni nepoznan, program Evropska solidarnostna enota (ESE).

ESE je prostovoljski program, ki ponuja neformalno in priložnostno izobraževanje, ter spodbuja solidarnostne aktivnosti, ki mladim omogočajo pridobitev kompetenc za osebni, izobraževalni, družbeni, državljanski in poklicni razvoj in s tem izboljšajo svojo zaposljivost. Program je za mlade od 18. do 30. leta, neodvisno od statusa, in obsega kratkoročne (do dva meseca) in dolgoročne (2-12 mesecev) priložnosti. V vsakem od slednjih lahko posamezna oseba sodeluje le enkrat. Projekti vključujejo vse države članice EU, kot tudi nečlanice in najrazličnejša področja, kot so humanitarna pomoč, mladinske dejavnosti, družbeni in okoljski izzivi… V posamezni projekt sta vključeni dve organizaciji: ena je iz države prostovoljca, ki le tega ‘pošlje’ k sprejemni organizaciji, tisti, kjer bo prostovoljec delo opravljal. Slednja poskrbi, da ima prostovoljec streho nad glavo in pokrije stroške bivanja, ter prostovoljcu ponudi tudi manjšo žepnino in stroške prehrane.

Potencialna priložnost, ki je poklicala mene, je torej bila na Portugalskem in se je ukvarjala s humanitarnim delom. Novo leto se je na tej točki pravkar začelo in novoletne zaobljube po pogumu so bile zelo močne, zato sem oddal prijavo. Po nekaj razgovorih z domačo in sprejemno organizacijo sem konec januarja prejel mail, da sem izbran v ekipo prostovoljcev, ki bodo od marca do oktobra 2022 dihali portugalski slani oceanski zrak.

Sledila je priprava na izkušnjo z domačo organizacijo, ki je v mojem primeru Mladinski center Zagorje ob Savi. V tej nalogi so se izkazali kot odlična podpora tako mentalno, kot z raznovrstnimi koristnimi nasveti. Sneg se je stopil, zrak je postal toplejši in jaz sem spakiral torbe in se vkrcal na letalo za soncem proti zahodu.

Moje delo na Portugalskem me je čakalo v manjši vasici blizu Porta z imenom Vila da Cucujães. Tu so me pričakali v sprejemni organizaciji, ki je v mojem primeru Rdeči križ Portugalske, izpostava Cucujães. Ena izmed odličnih prednosti tega projekta je, da izkušnjo deliš z drugimi prostovoljci v multikulturnem gospodinjstvu. Tako sem ob prihodu spoznal moje bodoče nove prijatelje – najprej Italijana Pietra in Islandko Hafdis. Kasneje so se nam skozi kratkoročne projekte pridružili še dva Turka in dve Francozinji. Prednost takšnega sobivanja je razširitev svoje miselnosti skozi nove kulture, trening tujih jezikov in odlična hrana, ki jo vsak od prostovoljcev prinese na mizo ob skupnih večerjah.

Prvi dnevi so minevali in entuziazem je naraščal. Pomaranče so bile zrele, sonce močno, ocean mrzel in ljudje strastni. Iskreno sem vesel, da me je vesolje poslalo v manjšo vasico, saj sem na ta način pridobil pristno portugalsko izkušnjo skupnosti. Ljudje so topli in gostoljubni. Radi glasno govorijo in uživajo v hrani. Čas je tukaj bolj abstrakten pojem. Kar nekaj tednov smo potrebovali, da smo približno naštudirali delovni čas lokalne trgovine. Ljudje živijo veliko bolj sproščeno in počasi, kar mi je všeč. Edini stres nastane pri logistiki, saj so javni prevozi prav tako naravnani na bolj ohlapen urnik oziroma pomanjkanje le-tega. A tudi to sem si vzel kot dobro priložnost za trening potrpežljivosti.

Hvaležen sem za ta projekt tudi s stališča nalog, saj so bile aktivnosti zelo dinamične. Poleg dela pri sami organizaciji Rdeči križ, kjer delamo s socialno ogroženimi, jim pomagamo pri logističnih potrebah ali pa zanje pripravljamo pakete hrane, sodelujemo še z veliko drugimi nevladnimi organizacijami in društvi. Tako naše naloge zajemajo tudi delo v zavetišču z mačkami, ki name deluje skoraj terapevtsko, pa pomoč v centru za osebe z motnjo v razvoju in v rehabilitacijskem centru za osebe, ki se borijo z odvisnostjo. Pomagamo in izobražujemo se na području agrikulture na lokalni kmetiji, ki je del šole, kjer tudi otroci sami pridelujejo del svojega kosila. Tu sodelujemo z žensko, katere vizija je preobraziti to več desetletij staro kmetijo, ki se še vedno poslužuje prijemov preteklih generacij (pesticidi, zanemarjanje živali…), v bolj organski pristop. Poleg tega sodelujemo tudi v priložnostnih aktivnostih. V mesecu maju smo tako skrbeli za romarje, ki v tem času iz vseh strani hodijo proti Fatimi, ki je eno izmed glavnih Marijinih romarskih središč v Evropi. Skrbeli smo za prostore, kjer so romarji prespali, kot tudi za njihova utrujena in ožuljena stopala. V mesecu juliju smo skozi celotni mesec izvedli poletni kamp za otroke in skrbeli za njihovo animacijo. Skupaj s skavti smo pekli okusne piškote, katere so kasneje prodajali. Občasno delujemo tudi kot ekipa prve pomoči na raznih dogodkih, koncertih ali kot spremljevalci starejšim na njihovih izletih. Vključenost v skupnost je torej zelo močna in to povezavo cenim tako jaz, kot ljudje v skupnosti, ki me na cesti vedno veselo pozdravijo, ali pa me celo povabijo domov na hitro kavo in kolač.

Delo nikoli ne presega 30-35 ur tedensko in ob delu imam ogromno prostega časa zase. Projekt zahteva, da ima prostovoljec tudi dva dni dopusta na mesec, čeprav sem v dogovoru s koordinatorji z lahkoto dobil še kakšen dodaten prost dan, če sem to potreboval, da sem lahko potoval kam dlje. In tu sem res lahko potoval. Ena izmed zelo dobrih kompetenc, ki se jih naučiš v tem projektu je organizacija financ. Čeprav je mesečni proračun dokaj nizek, sem vedno imel več kot dovolj hrane in vedno mi je ostalo dovolj za raziskovanje Portugalske in okolice. Tako sem vsak mesec vsaj enkrat, običajno večkrat, na mesec spakiral nahrbtnik in se odpravil na turo po državi, ali zunaj nje. Raziskal sem večino Portugalske, obiskal pa tudi Španijo, Maroko in Slovaško.

Slovaško sem obiskal skozi še en izobraževalni projekt, ki ga ponuja Evropska komisija in je prav tako precej nepoznan, udeleži pa se ga lahko vsakdo, ne glede na starost ali status. Gre za program Erasmus+, kjer po Evropi ponujajo izobraževanja z raznoraznimi tematikami. Stroški potovanja in bivanja so pokriti s strani Programa. Jaz sem bil na Slovaškem v njihovem najvišjem naravnem parku v objemu čudovite narave. Tema je bila vključevanje, skupnost, povezanost s sabo in naravo, “čustveni management” in podobno. Trening je bil namenjen ljudem, ki delajo z mladino. Deset dni sem z bosimi stopali delil objeme in tišino s čudovitimi bitji iz 10 držav. Na koncu članka bom dodal spletne povezave do baz, kjer lahko vse te programe tudi sami poiščete.

Torej, nazaj na Portugalsko. Poleg potovanj, lahko prosti čas izkoristiš tudi za osebne projekte v skupnosti ali zunaj nje, za vključevanje v društva, ki so blizu tvojim interesom, za izobraževanje na področju delovanja organizacij ali države, za učenje jezika ali pa preprosto za poležavanje na plaži ob Atlantskem oceanu z ostalimi prostovoljci. Sam sem na primer zadovoljil svojo kreativno, umetniško stran s pridružitvijo v društvo, ki se ukvarja z vključevanjem migrantov v skupnost skozi teater, umetnost in glasbo. Z njimi sem vadil in izvedel nekaj nastopov, s sabo so me vzeli tudi na projekt na sever Španije, kjer smo sodelovali s podobnimi društvi iz sedmih drugih držav, podobno mobilnost kot v Španiji pa smo skupaj gostili tudi na Portugalskem.

V teh šestih mesecih, kar bivam tukaj se je torej zgodilo ogromno lepega in poučnega.

In kaj sem se pravzaprav naučil? Prvo, v osnovi je to projekt za osebnostni razvoj in dobrodelnost. Ena izmed lekcij, ki sem jo prejel je, da je to dvoje zelo tesno povezano. Skozi pomoč, naj bo to drugim ljudem, živalim ali planetu, lahko najdemo mir v sebi. Občutek, da ima tvoje življenje dober namen. Najbolj intenzivne občutke duševnega miru in sreče sem tukaj doživel v najbolj nepričakovanih okoliščinah. Primer: z ekipo prostovoljcev iz sosednjega mesta smo se odpravili v bližnje oboceansko mesto, kjer smo si zadali, da bomo skupaj pobrali smeti, ki jih ljudje nemarno puščajo na ali ob tej čudoviti plaži. Vse skupaj okoli 10 ljudi smo kar hitro polnili vreče smeti in jih odlagali na manjši traktor, ki je prevažal vse te vreče, kot tudi nas z ene plaže na drugo. Trenutek čiste blaženosti me je tako prevzel medtem, ko sem sedel na traktorju obkrožen s smetmi, a prav tako s portugalskim soncem na obrazu, z ostalimi prostovoljci in s čudovitim razgledom. Globok občutek, da je to dovolj. Da so majhne stvari in dobra dela zadosti za duševni mir. Prepričan sem, da pred to izkušnjo ne bi nikoli trdil, da lahko srečo najdeš med kupom smeti. A glej, kako sem jo. Podobne lekcije se konstantno vrstijo. Spoznavaš sebe, rušijo se stereotipi o lastni podobi, o drugih kulturah. V sebi najdeš bolj trdno držo in večje zaupanje vase. Odkrivaš svoje spretnosti, prednosti, kot tudi dele sebe, kjer je potrebno več discipline za napredovanje. Opazuješ, kako se obnašaš v neznanih okoliščinah in se neprestano odrivaš iz cone udobja. Tu vidiš in čutiš rast, včasih čisto nežno, včasih tako močno, da se ti iz dneva v dan zdi, da spoznavaš novo plat sebe. Ustvarjajo se nove nevronske poti, rojevajo se globoka prijateljstva. Ne samo s prostovoljci, s katerimi deliš gospodinjstvo. Tudi s koordinatorji, pa drugimi prostovoljci v organizaciji, pa prostovoljci, ki so v istem projektu po državi (nekaj tednov po prihodu se za teden dni odpraviš v določeno mesto, kjer bivaš in se spoznaš z nekaj ostalimi prostovoljci, ki so v drugih projektih po državi, s katerimi izvedeš refleksijo svoje izkušnje in svojega projekta), pa ljudmi v skupnosti, z naključnimi popotniki s celega sveta, migranti, mogoče se celo zaljubiš. Enkrat. Mogoče večkrat, kdo ve. Možnosti so neskončne in to je najboljša stran tega projekta zame. Neznano. Ni prostora za stagnacijo.

Vsak dan je priložnost za napredek in razvoj. Vsak dan lahko ponuja nekaj novega. Kot iz vodnjaka lahko zajemaš znanje, motivacijo, ambicije, kreativnost, samozavest, rast… in vse to lahko uporabiš na nadaljnji karierni ali osebni poti.

Mojo izkušnjo najlepše opiše misel:
“Najboljši način, da najdeš sebe je, da se izgubiš v služenju drugim.”
(Gandhi)

Darko Štrbac,
prostovoljec ESC

(Vabljeni k branju intervjuja z Darkom.

******

Projekti prostovoljstva v okviru Evropske solidarnostne enote mladim nudijo priložnosti za prostovoljsko delo. Odgovarjati morajo na pomembne potrebe družbe, prispevati h krepitvi skupnosti in ob tem prostovoljcem omogočati, da pridobivajo uporabne izkušnje, veščine in kompetence za svoj osebni, izobraževalni, socialni, državljanski in profesionalni razvoj, s čimer se izboljšuje njihova zaposljivost.

Več o programu Evropske solidarnostne enote (slo. ESE, ang. ESC, bivši EVS) si lahko preberete na povezavi.