Mlada umetnika Aleksander Štumberger in Filip Zelenjak sta se na svoji tretji razstavi, ki jo je organiziral CID Ptuj, spopadala s tematiko pekla. Njegove podobe burijo domišljijo že dolgo. Večinoma je tematika vezana na posmrtno življenje, zato se skozi zgodovino pekel oblikuje ob vprašanju pravične izravnave za moralno zlo, ki ga je nekdo v svojem življenju povzročil. Naši kulturi najbližje so gotovo podobe, ki jih je pod vplivom rimskokatoliškega krščanstva orisal Dante: kraj neizmernega trpljenja, grdega in ob peklenski vročini absolutne zmrzali zadnjega, Luciferjevega kroga peklenske globeli. A gre zgolj za eno izmed podob.

Če se življenje s tosvetno realnostjo ne konča, potem je resničnost »po« nekakšen podaljšek življenja na Zemlji, le da vmes pride do eksistenčnega preobrata, ki temelji na etični sodbi nekega, bolj ali manj nepristranskega presežnega agensa, ki je lahko individualni (npr. katolištvo) ali korporativni. Za primer slednjega (čeprav se tudi v katoliški teologiji pojavlja predstava o so-sodnikih, t. i. svetnikih in mučencih, ki so skozi svoje življenje izpričali božjo dobroto) gotovo lahko štejemo predstave egipčanske religije o doseganju nesmrtnosti.

Stare kulture in pogled na pekel

Za antične Egipčane je sodba temeljni dogodek posmrtnega potovanja, katerega končna postaja je dvorana boginje harmonije in pravičnosti Maat. Po recitiranju grehov, ki jih posameznik_ca ni storil_a, s čimer so nagovorjeni posamezni sodniki v dvorani, je sledilo tehtanje srca z utežjo, peresom boginje Maat. Če je bilo srce uravnoteženo s peresom, se je posameznik lahko povzpel v območje Ozirisa, če pa je bilo srce težje od peresa, ga je použila »demonska boginja« Ammit, katere telo je bilo sestavljeno iz treh delov: glave krokodila, v srednjem delu trupa leva, v zadnjem delu pa trupa povodnega konja – njeno telo je bilo torej kombinacija treh največjih plenilcev v Egiptu. S použitjem srca je bil človek popolnoma uničen, za njim ni ostala nobena sled ter ni nikoli dosegel nesmrtnosti: to je dejansko egipčanska varianta pekla, postati hrana boginje Ammit.

Judje, v nasprotju s splošnim drugačnim mnenjem ali občutkom, sprva niso razmišljali o posmrtnem življenju. Smrt je pomenila konec živosti, zato npr. avtor Psalma 88 izraža svoj najgloblji obup in se primerja z mrtvimi v grobu, »ki se jih več ne spominjaš, saj oni so odrezani od tvoje roke«. Pravičnost in izravnava je torej za pretežni del antičnega judovstva primarno stvar zemeljskega življenja. Krščanstvo je svoje posmrtno življenje povezalo z eno izmed judovskih smeri ob prelomu štetja let in tako je postopoma postalo posmrtno življenje, kakor pri Egipčanih, nekako pomembnejše od zemeljskega. Možnost pekla kot kraja temeljne odsotnosti blaženosti je tako skozi stoletja ostajala realna grožnja za večino ljudi pod oblastjo državno-cerkvene naveze.

Pekel sodobnosti?

Razstava naših mladih umetnikov si je zastavila vprašanje, kako bi bil videti pekel v sodobnem družbenem kontekstu. Morda bi njune odgovore, za katere uporabita različne materiale in tehnike (gvaš, svinčnik, platno, računalniško oblikovanje in tisk) še najlažje razdelili v dve skupini, temelječi na Sartrovi ugotovitvi, da so lahko vzrok posameznikovega pekla »drugi«. Avtorja zgolj delno pritrjujeta takšni ideji, ko se najprej ozirata v posameznikovo notranjost. Pekel povzročamo velikokrat sami sebi. Tako je lahko »jaz« vzrok, da se »[n]el mezzo del cammin di nostra vita« (Dantejev uvodni verz Božanske komedije – »Na sredi našega življenja pota«) znajdemo v limbu ali katerem od drugih osmih krogov trpljenja.

Drugi poudarek, ki ga po mojem mnenju izpostavljata avtorja, pa je naša skupna odgovornost za pekel, ki si ga so-povzročamo v koordinatah tuzemskega življenja in ga zato imenujem »so-pekel«. Slednjega ustvarjamo ali preko vere v vsemogočnost novih tehnoloških rešitev (robot in kiborg kot novi obliki peklenskega angela), ali z drugimi ukalupljenimi miselnimi vzorci, ki bi jih morda bolje označili kot miselni micelij, iz katerega lahko izraščajo samo točno določene oblike, medtem ko so druge že v štartu onemogočene. Seveda pri tem soustvarjanju ne moremo mimo onesnaževanja skupnega življenjskega prostora, ki ga spreminjamo v vse bolj ogreto kroglo, iz nje izhajajoče podnebne katastrofe različnih oblik (požari, orkani, povodnji) pa peklijo tako človeške kot ne-človeške oblike življenja. V končni fazi je peklensko stanje lahko tudi ujetost v vseobkrožajoči digitalni svet, kjer peklensko bolečino povzroča sterilna lepota, kakor je bilo mogoče zaznati iz največjega razstavljenega dela v malem ovalnem prostoru – Lednici.

Razstava, ki je požela veliko zanimanja, je bila na ogled od 29. septembra do 20. oktobra v prostorih Stare steklarske, mladinsko kulturnega centra, na Ulici Tomaža Šalamuna, kjer odslej najdete tudi CID Ptuj.

Avtor prispevka je Ignac Navernik, avtorica fotografij pa Tina Maroh.