23. junija smo Sindikat Mladi plus, društvo Iskra, Sindikat osebne asistence, Mladi forum SD in Sindikat upokojencev Vlado Republike Slovenije in še posebej pristojno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti spomnili na obljube, ki so jih pred volitvami pa tudi tekom mandata dali glede odprave prekarnosti na slovenskem trgu dela. Pri prizadevanjih v boju proti prekarnosti nas podpirajo tudi Mladinski svet Slovenije, ŠSD Sociopatija in druge sindikalne, mladinske in študentske organizacije. 

Obljubo o odpravi prekarnosti je vlada zapisala tudi v koalicijsko pogodbo. Po treh letih mandata pa na vidiku ni ne obljubljene strategije za odpravo prekarnosti, še manj pa dejanskih ukrepov, ki bi prekarnost na trgu dela omejili. Prekarne oblike dela, kot so delo preko študentske napotnice, podjemnih, avtorskih in drugih pogodb civilnega prava, prisilni s.p.-ji, pogodbe za določen čas, delavkam in delavcem odrekajo osnovne delavske pravice ter omejujo dostop do socialne varnosti, so opozorili. Ker se prekarnost v Sloveniji iz leta v leto bolj razširja, se že čutijo tudi posledice na vseh skupnih blagajnah (zdravstveni, socialni, pokojninski), ki se primarno napajajo iz prispevkov iz dela. Vlado smo še opozorili, da če do jeseni ne pripravi resnih ukrepov, bomo naše pritiske stopnjevali tudi v obliki protestniškega gibanja. 

Izjava Mojce Žerak, Sindikat Mladi plus: 

“Danes smo se zbrali tukaj, da predstavnike slovenske vlade, na čelu z ministrstvom za delo, ponovno spomnimo na vse obljube, ki so jih o boju proti prekarnosti dali pred volitvami ter jih celo zapisali v koalicijsko pogodbo. Hkrati smo tukaj, da jih opozorimo, da se jim čas za izpolnitev obljub izteka. 

27. marca 2023 smo skupaj z ministrstvom za delo izvedli veliko konferenco Stop prekarnosti: Čas je za dostojno delo! Zaveza, podana na tisti konferenci, je bila, da bo do konca leta 2023 pripravljena celostna strategija za odpravo prekarnosti na slovenskem trgu dela. Lani maja je Vlada potrdila izhodišča za omenjeno strategijo, 27. marca letos, dve leti po omenjeni konferenci pa smo ministrstvo za delo že morali spomniti na dane obljube. Oni nas še vedno ignorirajo: pa ne le nas, ampak vse delavke in delavce, ki so prisiljeni delo opravljati v prekarnih oblikah, brez zagotovljenih delavskih in socialnih pravic. Brez varnosti in stabilnosti. Ignorirajo študente in študentke delavke, vse mlade, na pogodbah za določen čas, prisilne espeje in druge, ki za svoje preživetje delajo, tej vladi pa je očitno popolnoma vseeno za to v kakšnih pogojih. 

Zato danes tukaj zbrani od vlade in ministrstva za delo zahtevamo, da se lotijo vsaj najbolj perečih težav in do konca svojega iztekajočega se mandata izpolnijo najmanj en del obljubljenega:

Vzpostavijo naj sistematični in usmerjen nadzor na trgu dela in okrepijo delovno inšpekcijo na način, da bo zmožna prepoznavati prikrita delovna razmerja in ostale kršitve, s katerimi se vsakodnevno srečujejo prekarni delavci in delavke.

Čim prej naj začnejo postopke za implementacijo Evropske direktive o izboljšanju delovnih pogojev pri platformnem delu na način, da v največji meri zaščiti delavce, ki opravljajo delo ne le preko spletnih platform, ampak preko vseh prekarnih oblik dela. 

Če tekom poletja ne bomo obveščeni o napredku pri izpolnjevanju zahtev, če se letošnja jesen začne brez resnega pogovora o pripravljenih ukrepih, bomo primorani stopnjevati pritisk z vedno obsežnejšimi javnimi akcijami in širšim protestnim gibanjem.

Normalizacije prekarnosti ne bomo več tiho sprejemali, od odgovornih pa bomo terjali ukrepanje.”

Izjava Svita Jerama, društvo Iskra: 

“Študenti in študentke vsako leto opravljamo vse več dela na študentsko napotnico. Smo prekarni delavci, ki prinašamo dobiček kapitalu in zasebnim študentskim servisom. Razlogov, zakaj toliko študentov toliko dela preko napotnice, pa ni mogoče iskati v želji po “nabiranju izkušenj” ali “dodatnemu zaslužku”. Študentje ob študiju delamo zato, da si ta študij in pravico do terciarne izobrazbe ter z njima povezane prikrite stroške – za bivanje, prevoz in prehrano – sploh lahko privoščimo. 

Veliko študentov ima pri delu elemente rednega delovnega razmerja, ki jih je formalno precej težko dokazati, mnogo pa jih je tudi v popolnem prikritem delovnem razmerju. Kot prekarni delavci smo prikrajšani mnogih delavskih pravic; nimamo povrnjenih stroškov za prevoz in za malico, ne pripada nam bolniška odsotnost, ne prizna se nam polna delovna doba, čeprav mnogo študentov leta in leta dela na napotnico, preden se redno zaposlijo, nenazadnje pa je sistem prispevkov v pokojninsko blagajno za nas izjemno krivičen – prispeva se glede na višino plačila in ne glede na število oddelanih ur, kar pomeni, da bodo tisti z nižjimi dohodki v prihodnosti prejemali nižje pokojnine. Potreba po študentskem delu je tako velika iz dveh razlogov: v prvi vrsti ne obstaja dovolj javnih storitev, ki bi študentom omogočile nemoten študij in jih razbremenile dela. Tukaj gre za manko široke mreže študentskih menz, nedostopen javni prevoz, plačljivo študijsko gradivo in nenazadnje za štipendijsko politiko, ki ni univerzalna; če bi vsi študenti in študentke dobivali zadostno štipendijo, bi bila potreba po prekarnem delu veliko manjša.

V drugi vrsti pa je študentsko delo koristno za mnogo interesnih skupin: kapitalisti imajo z nami manjše stroške kot z redno zaposlenimi, saj ne rabijo plačevati vseh prispevkov. Zasebni študentski servisi se bogatijo na račun trgovanja z našo delovno silo, iz katere ustvarjajo profite, mi pa smo zato manj plačani, kot bi bili sicer. Nenazadnje pa Študentska organizacija črpa prispevke iz našega dela, s katerimi ne naredi nič za izboljšanje pomanjkanja ravno teh javnih storitev. Veliko skupin si ne želi ukinitve študentskega dela, saj bi izboljšanje našega položaja za njih pomenilo veliko izgubo dobička.

Zato pozivamo Ministrstvo za delo in vlado, naj prenehajo z odlašanjem ter izogibanjem odgovornosti in da končno implementirajo ukrepe proti prekarnosti, ki so prvi korak k izboljšanju materialnega položaja študentov ter ostalih prekarnih delavcev. Stop prekarizaciji dela!”

Izjava Mihe Kovačiča, Mladi forum: 

“V Mladem forumu SD vedno zagovarjamo pravice delavcev in mladih – zato lahko prekarno delo opišemo zgolj z eno besedo: izkoriščanje. Danes smo tukaj, da ponovno jasno in glasno pozovemo Vlado k ukrepanju. Prekarnost ni le negotova in v svojem bistvu nepravična, temveč mladim odvzema možnosti za stabilno in dostojno življenje.

Za mlade prekarno delo ne pomeni le slabših pogojev na trgu dela – pomeni tudi prekarno življenje. Kako naj si ustvarimo dom, če nam pogodba za določen čas ne omogoča niti osnovne kreditne sposobnosti? Kako naj načrtujemo prihodnost, če ne vemo, kje bomo čez tri mesece živeli in ali bomo sploh še imeli službo? Samostojno življenje se nam spreminja v luksuz. Stanovanjski kredit? O tem si ne upamo niti sanjati. Stanovanje? Samo, če nas sprejmejo trije sostanovalci in imamo srečo pri najemu.

Prekarnost na delovnem mestu neposredno ustvarja stanovanjsko negotovost, ta pa poganja pojav, ki ga pogosto spregledamo – skrito brezdomstvo. Brezdomstvo danes ni več le podoba človeka, ki spi na klopi. To so tudi mladi, ki nimajo varnega doma in zato iščejo zavetje pri znancih, v kriznih nastanitvah ali na kavču nekoga, ki jih začasno sprejme. Po raziskavi, opravljeni v Ljubljani, skoraj 15 odstotkov vseh brezdomnih predstavljajo mladi – in ta številka še narašča. Skrite oblike brezdomstva so nevidne, a zelo resnične.

Zato je čas, da končamo z izgovori in praznimi obljubami. Čas je za dejanja. Zahtevamo dostopna in varna stanovanja za vse – zlasti za mlade. Zahtevamo konec prekarnosti. Če je vsako delo častno, potem mora delavki in delavcu omogočiti tudi varnost in dostojanstvo.

Prekarnost na trgu dela pomeni prekarno prihodnost. Mladi ne zahtevamo luksuza – zahtevamo, da nas država končno začne jemati resno. Zahtevamo dostojanstvo.”

Izjava Nenada Vitorovića, Sindikat osebne asistence: 

“Sindikat osebne asistence (SOA) se je ob podpori Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, drugih sindikalnih in delavskih organizacij s podobno peticijo, kot je pričujoča, na vas obrnil že v začetku maja. Očitno pa smo naleteli na gluha ušesa, saj naše peticije niste upoštevali, kot ste se tudi oglušili peticiji sindikalnih, mladinskih, študentskih in drugih organizacij, ki so vas 27. marca pozvale k izvrševanju tistega, k čemur ste se sami zavezali: k nujnemu ukrepanju na področju prekarnosti. Ta poziv danes združeno ponavljamo, osebne asistentke in asistenti pa ponavljamo tudi naš poziv:

Osebne asistentke in asistenti od Vlade pričakujemo, da osebni asistenci nameni dovolj sredstev, da lahko pristojno ministrstvo upošteva predloge sindikalne strani na pogajanjih v okviru Ekonomsko-socialnega sveta, ki bi naš položaj zavarovali pred prekarizacijo in deprofesionalizacijo. To bi moralo biti nekaj samoumevnega. Tudi osebne asistentke in asistenti smo socialnovarstvene delavke in delavci. 

Mi nismo krive/-i za to, da je država osebno asistenco vzpostavila v zasebnem sektorju. Zato nočemo več poslušati izgovorov, da nam nekaj ne more pripadati, ker nismo javni uslužbenci. Evropski sindikati socialnega varstva in tudi sindikati drugih panog že vrsto let poudarjamo: »Nikakršnega javnega financiranja brez kolektivne pogodbe!« 

Mi nismo krive/-i za to, da so vodstva parlamentarnih strank leta 2017 poslankam in poslancem Državnega zbora prikrivala dejstvo, da bodo stroški OA bistveno višji, kot je navajala finančna projekcija. Ministrstvo za finance že od septembra 2019 izvaja nelegitimen pritisk na MDDSZ. Nelegitimen zato, ker je že takratni prvotni predlog MF še kako vsebinsko posegal v ureditev osebne asistence. MF je namreč že septembra 2019 konkretno predlagal takojšnje znižanje cene ure storitve, torej konkretno: znižanje delavskih upravičenj. 

Mi nismo krive/-i za to, da so izvajalci osebne asistence z invalidskimi organizacijami na čelu zavrnili predlog pristojnega ministrstva, da ustanovi javni zavod za osebno asistenco, ker so v njem prepoznale potencialnega poslovnega konkurenta. Nismo krive/-i za to, da je tudi Ministrstvo za finance nasprotovalo temu predlogu, ker nasprotuje povečanju števila javnih uslužbencev. Nismo krive/-i za to, ste jim kot vlada popustili. 

Če vlada ne bo zagotovila dovolj sredstev za osebno asistenco, delavke in delavci, ki oviranim osebam omogočamo neodvisno življenje, ne bomo imeli poklica, ampak le priložnostni »job«. Po tako začrtani poti nam grozita nadaljnja deprofesionalizacija in vse večja prekarizacija. Na pogajanjih, ki potekajo na Ekonomsko-socialnem svetu, je sindikalna stran že drugič prejela oddaljevalni predlog, namesto približevalnega. Po zadnjem predlogu osebnim asistentkam in asistentom grozi, da nam bo v celoti odvzeta pravica do koriščenja praznikov!

Po tej poti uporabnikom osebne asistence grozi, da bodo čedalje težje našli ustrezne asistentke oz. asistente in da bo kvaliteta osebne asistence čedalje slabša.

NIKAKRŠNEGA JAVNEGA FINANCIRANJA BREZ KOLEKTIVNE POGODBE!”

Izjava Aleša Golje, Sindikat upokojencev Slovenije: 

“Zakaj je Sindikat upokojencev danes tukaj? Zato, ker nam ni vseeno v kakšni družbi živimo, v kakšnih pogojih živijo in delajo mladi, mlajši, vse generacije. Menimo, da moramo združiti moči, zato se pridružujemo zahtevam, da je potrebno takoj sprejeti ukrepe, ki bodo preprečili nedostojne oblike dela, ki delavcem, delavkam ne omogočajo osnovnih delavskih in socialnih pravic in povzročajo vrsto izkoriščanj.

Dovolj je stališč, potrebna so dejanja.”

Foto: Miha Poredoš, Delavska enotnost

*Prispevek odraža stališča Sindikata Mladi plus, ki niso nujno tudi stališča uredništva.