Kultura

T. Partljič: “Imamo odlično kulturno in ustvarjalno mlado generacijo”

29. 8. 2018 avtor: Uredništvo

Le kdo od mladih ne pozna nedolžno drznega Tinčka iz filma Moj ata socialistični kulak, ki po več kot 30 letih ekranizacije še vedno ohranja kulturni status? Vsestranski ustvarjalec in klasik slovenske komedije, večletni predsednik Bralne značke, Tone Partljič, je za portal mlad.si pripravil prispevek o mladih in kulturi. “Z mladimi ustvarjalci se lahko ukvarjajo samo tisti očki in mamice, učiteljice in mentorice, ki so sami kulturni in predvsem ustvarjalni, da lahko dajejo. Ali ni že Linhartov Matiček klical “eden drugmu ogenj dajmo“. Lahko ga damo, če v nas samih gori tak ogenj” je v prispevku zapisal Tone Partljič.

Starši in dedki in babice pripovedujemo malčkom zgodbe. Nikoli jim ni dovolj. “Povej pravljico! “Saj sem že.” “Pa še enkrat!” In še ne zaspijo… Je želja po zgodbi prirojena? Želja pa igri? Oblačenje malčkov v mamina krila in čevlje, je to morda neke vrste kostumografija? Ritmično skakljanje in oponašanje plesa prirojeno?

Očki in mamice, tovarišice v vrtcih, učiteljice prvih razredov, kaj šele kasneje, morajo to zaznati in razvijati in spodbujati. Dobro, eni bodo “odšli” k nogometu, drugi k plavanju, tretji k smučanju, a nekateri so bodo našli v glasbi, plesu, igri… Da se le mlad človek v neki stvari najde, v njej doživlja uspehe…! Pa nastopa na proslavah, poje v pevskih zborih, igra prizorčke, igra klavir itd… Ne, Bog ne daj, ne delajmo prehitro čudežnih otrok, toda še manj smemo prezreti njihova nagnjenja in morebitne talente…

In seveda je svetopisemski rek, da je mnogo poklicanih in le malo izvoljenih, točen… Toda, ali je mogoče spregledati, da je na mariborskem igrišču na “pevskem boomu” pelo že 7000 otrok iz vse Slovenije? Da jih 140.000 bere knjige za bralno značko? Da imamo veliko mrežo glasbenih šol? Seveda gre tudi občutek, koliko moramo odrasli učiti, vztrajati, pomagati, zahtevati in koliko svobode pustiti… Kreacija je polje svobode in ne samo treninga.

Z mladimi ustvarjalci se lahko ukvarjajo samo tisti očki in mamice, učiteljice in mentorice, ki so sami kulturni in predvsem ustvarjalni, da lahko dajajo. Ali ni že Linhartov Matiček klical “eden drugmu ogenj dajmo”. Lahko ga damo, če v nas samih gori tak ogenj.

Danes se mi zdi, da preveč tekmujemo, zbiramo nekakšne točke, razglašamo zlate, srebrne, bronaste mlade “umetnike”. Ustvarjanje ni tekmovanje, to je izpovedovanje.

Mnoge ustvarjalne poti so skupinske, bi rekli “timske”. Pevski zbor, dramska skupina, orkester, plesne skupine… Imeti občutek za izraznost in prisotnost drugega tudi to osrečuje. Kar naprej gledati v nekakšne ekrane, si pisati dvoumne maile, šepetati v telefone… je del našega današnjega načina komuniciranje, toda s pretiravanjem boš na koncu osamljen, enodimenzionalen, lahko celo žrtev kakega natega…

Če kdo ne prebere knjige za maturitetni esej in se z “gradivom” seznani samo z “googlom”, je oropan čustvovanja, ob kakšni knjigi se lahko jočemo, smejemo, ob podatkih z googla nikoli. Tudi če gledaš le porniče, boš vse življenje devica, ne boš rodila, ne boš šepetala, ampak živela z nadomestki…

Ustvarjalen mlad človek mora piti pri izviru poezije, melodije, barv, čustvovanja… Sam moraš nositi v prsih “pekel in nebo“. Da pa si še sam dodal list na belo krizantemo kulture, pa je velika sreča. Po moji izkušnji imamo odlično kulturno in ustvarjalno mlado generacijo. Seveda pa je tudi kak odstotek mladih, ki grejo “mimo“. Ne slutijo, kje je vzrok, da so sami, nasilni, jezni, nepriljubljeni! V času, ko je spet toliko vreden – denar, ko človek po Prešernovo “toliko velja, kar plača“, je biti notranje kulturno bogat največja sreča!

Vir: Tone Partljič