Z vodjo Državnega mnogoboja 2023 Barbaro Škrlj se je pogovarjala Lea Morano.

Po nekajletnem premoru se na taborniške koledarje zopet vrača državni mnogoboj. Letos bo potekal od 16. do 18. junija v Ilirski Bistrici v organizaciji društva tabornikov Rod snežniških ruševcev Ilirska Bistrica in Zveze Tabornikov Slovenije. Mnogoboj je tekmovanje, kjer se taborniki v kategorijah od murenčkov do raziskovalcev in raziskovalk pomerijo v različnih taborniških veščinah, npr. v postavljanju in kurjenju ognjev, postavljanju bivakov in šotorov, postavljanju signalnega stolpa, signalizaciji, lokostrelstvu, orientaciji … Poleg motivacije za razvoj veščin je razlog za udeležbo tudi druženje s taborniki z različnih koncev Slovenije. Postavljen ob zaključevanje šolskega leta, lahko mnogoboj predstavlja tudi zaključek rednih vodovih srečanj med letom, preden se poleti odpravimo na rodova taborjenja in druge večdnevne akcije. Kako potekajo priprave na dogodek, smo se pogovarjali z vodjo letošnjega tekmovanja Barbaro Škrlj.

Kako ste se v rodu odločili, da prevzamete vlogo glavnega organizatorja 66. Državnega mnogoboja?

V rodu letos praznujemo 70. obletnico delovanja in smo ta jubilej želeli na poseben način obeležiti tudi z ostalimi taborniki iz Slovenije. Državni mnogoboj se je zdel odlična priložnost za to. Poleg tega smo se kot rod redno udeleževali področnih in državnih mnogobojev, zato smo bili ob novici, da je lansko leto mnogoboj odpadel, ker se ni nihče javil za soorganizatorja, razočarani. Ker nismo želeli, da se ista zgodba ponovi tudi letos, smo se še pred objavljenim razpisom za soorganizatorja odločili, da si želimo letos to izpeljati mi. Tako smo želeli zagotoviti, da tudi mlajši člani doživijo tisti čar državnega mnogoboja, ki smo ga doživljali mi kot udeleženci tekmovanja. Ker smo lani prišli na vrsto za organizacijo področnega mnogoboja, se nam je to zdel odličen korak naprej in nov izziv.

Fotografija: osebni arhiv Barbare Škrlj

Zakaj se vam zdi, tako osebno kot znotraj taborniškega društva, ohranjati to obliko taborniškega tekmovanja?

Mnogoboji so mi ostali v lepem spominu predvsem zaradi ostalih tabornikov, ki smo jih tam spoznali. Poleg spletanja vezi z ostalimi sovrstniki smo krepili tudi odnose med člani voda. Zdi se mi, da je to ena posebna taborniška akcija, kjer se lahko člani pomerijo v zelo različnih panogah, da pokažejo svoje taborniško znanje, tako v postavljanju šotora in signalizaciji kot tudi orientaciji ali pa celo bolj zabavnih disciplinah. Med taborniškim letom je dosti taborniških tekmovanj in včasih, ko pogledam svoj taborniški koledar, vidim, da se skoraj vsak vikend nekaj dogaja. Je pa večina teh akcij orientacijsko naravnanih. Pri mnogoboju gre še za veliko več. 

Kako so potekale priprave in s kakšnimi izzivi se soočate?

Vsaka organizacija dogodka prinese svoje izzive; na nekatere že vnaprej računamo, drugi pa se pojavijo čisto nepričakovano. Prav zato sem vesela, da smo že dovolj zgodaj začeli z glavnimi pripravami in da imamo v rodu (in zunaj njega) odlično ekipo, ki pomaga pri organizaciji in se trudi sproti vse dogovarjati in reševati. Po mojem mnenju bomo imeli največ dela seveda v maju in juniju, ko se bo datum mnogoboja vztrajno bližal, se pa trudimo čim več stvari pripraviti že sedaj. 

Največji izziv je bil gotovo najti ustrezno lokacijo za izvedbo, ki bo imela v bližini zahtevano infrastrukturo in dovolj prostora za izvedbo vseh panog. Potem so tu seveda še dogovori z lastniki parcel, občino, šolo … A tudi tu smo naleteli na podporo. Sogovorniki so nam stopili naproti ter bili zelo razumevajoči in pripravljeni sodelovati.

Drugi večji izziv pa so finance. Da bi bilo tekmovanje ugodno in dosegljivo za vse člane, smo se trudili ohraniti ceno prijavnine čim nižjo. A je bilo to po prejetih ponudbah in kalkulacijah ter z nenehno draginjo vseh dobrin težko izvedljivo. Veliko pozornosti smo zato usmerili tudi v iskanje sponzorjev in podpornikov, ki bi nam pripomogli pri nižanju stroškov. To nam je do neke mere tudi uspelo, zaradi česar sem izredno vesela in sem jim res hvaležna za izkazano podporo. Široka dostopnost tekmovanja je namreč nekakšen predpogoj za uresničevanje tega, kar naj bi državni mnogoboj predstavljal.

Barbara, si tudi organizatorica drugih taborniških dogodkov. V čem se organizacija mnogoboja razlikuje?

Res je. Zadnjih nekaj let sem prevzela organizacijo TOTeM-a, taborniškega tekmovanja v odbojki na mivki, namenjenega tabornikom, starejšim od 16 let. Razlika z državnim mnogobojem je predvsem v tem, da gre tokrat za dosti večjo akcijo, ki pokriva veliko različnih področij. Pri TOTeM-u bi se lahko reklo, da imamo samo eno panogo, za eno starostno skupino, ki poteka v zelo sproščenem vzdušju. Državni mnogoboj pa na drugi strani zajema veliko število starostnih kategorij, ki medsebojno tekmujejo v raznolikih panogah, prilagojenih glede na kategorijo. To zahteva dosti večjo organizacijsko ekipo in usklajevanja, da je tekmovanje takih razsežnosti v času enega vikenda sploh izvedljivo. Da bi vse potekalo čim bolj gladko in bi zaplete, ki so nepogrešljiv del organizacije, zmanjšali na minimalno raven, je potreben boljši pregled nad celotnim dogajanjem. Ravno zato je tesen stik s sodelavci in nenehna komunikacija v času priprav in tudi samega dogodka še toliko bolj pomembna.

Zakaj je pomembno, da se taborniki in tabornice ter njihovi vodniki in vodnice udeležijo mnogoboja? Kaj lahko, poleg tekmovanja v taborniških veščinah, še pričakujejo?

Člane bi na akcijo povabila predvsem zato, da se po nekaj letih ponovno spomnijo ali morda prvič izkusijo, kako je sodelovati na državnem mnogoboju, in da obnovijo svoje znanje taborniških veščin. Sploh za naše najmlajše člane je to ena redkih večjih akcij, kjer lahko spoznajo sovrstnike iz drugih koncev Slovenije in med seboj podelijo svoje izkušnje in taborniške zgodbe. 

Znotraj rodu se nam zdi pomembno, da državni mnogoboj ohranjamo v vsakoletnem koledarju taborniških akcij. Da bi se pa to zavest širilo tudi med ostale posameznike in rodove, je najboljši način, da se rodovi akcije udeležijo in na lastni koži izkusijo, kakšno vlogo ima lahko mnogoboj pri krepitvi taborništva v Sloveniji.