Zelo verjetno si osnovnošolci in srednješolci v šolske koledarje ali na samolepilne listke že zapisujete datume prvih ustnih in pisnih ocenjevanj znanja. Čeprav ocene niso vse, pa so zagotovo pomembne. So pokazatelj, koliko časa in truda (no, včasih tudi sreče) ste pripravljeni vložiti v učenje. Ocene, za katere ste se potrudili po najboljših močeh, so rezultat vaše discipline, ocene same pa so motivacija za naprej.

Da vam bo učenje v največji možni meri ustrezalo in bodo ocene dobre, smo zbrali nekaj tehnik učenja in nasvetov. Pomembno je, da vsak poišče svoj način učenja in mu sledi, tudi ko to ni najbolj enostavno.

Začne se pri osnovah …

• Učiti se je potrebno sproti. Kot to ni mogoče, poskrbi, da si vsaj na tekočem s snovjo, da lahko normalno spremljaš pouk.
• Pripravi si načrt učenja: kateri predmet, koliko časa, kateri dan, katere snovi …
• Učno snov si razdeli na manjše vsebinske sklope.
• Poskrbi za odmore in sprostitev.

• Poskusi se učiti vsak dan ob isti uri – oblikuj rutino.
• Pripravi si prostor za učenje: ga prezrači, umakni moteče elemente (predvsem telefon), prinesi si vodo in zdrave prigrizke …
• Dovolj spi in se redno gibaj – da odmisliš šolo in skrbi.
• Pomembno je še, da veš, kateri stil učenja ti najbolj ustreza. Beri naprej, da izveš, katere poznamo.

Štirje stili učenja so:

1. vizualni (estetski zapiski, podčrtovanje, različne pisave, velikosti črk, markerji, obkroževanje, simboli, podobe …),
2. slušni (skopi zapiski, diskusije, pogovarjanje, učenje na glas, snemanje in poslušanje snovi kot lastni podkast …),
3. zapisovalni/bralni (dolgi lastni zapiski, seznami, zapisane definicije, podrobnosti in opombe, veliko literature, branje zapiskov …)
4. kinestetični (praktične vaje, uporaba čutil, laboratorij, terenske vaje, aplikacije, primeri iz resničnega življenja, hoja med učenjem, uporaba žogice v rokah med učenjem …).

Zdaj pa k tehnikam učenja!

Feymanova tehnika: poimenovana po Richardu Feynmanu. Tehnika vključuje razčlenitev snovi/poglavij na komponente in pojasnjevanje teh s svojimi besedami, kot da bi o tem učili nekoga drugega, mu predavali. Osnova uporabe Feynmanove tehnike je, da vzameš gradivo, ga povzameš s svojimi besedami in nato poskušaš razložiti temo tako, da jo bo razumel nekdo, ki o tem ne ve veliko.

Tehnika Pomodoro: razvil jo je Francesco Cirillo. Tehnika vključuje razbijanje učenja v časovno določene intervale, običajno dolge 25 minut, ki se imenujejo “pomodoros”, ločene s kratkimi odmori (5 minut). Izberi snov, si nastavi časovnik na 25 minut in se uči, dokler nastavljeni čas ne poteče. Nato si v nekaj minutah odpočij in se vrni k učenju za 25 minut. Po vsakem četrtem “pomodoru” naredi daljši odmor, recimo 30 minut.

Leitnerjev sistem: razvil ga je Sebastian Leitner. Pri tem sistemu so ključne kartice s snovjo, ki si jih oblikuješ sam. Na eni strani je vprašanje, na drugi odgovor. Na začetku vse kartice položiš v eno škatlo in jih jemlješ iz nje. Če na vprašanje pravilno odgovoriš, kartico položiš v drugo škatlo, če odgovoriš napačno, kartico vrneš v prvo škatlo. Postopek ponavljaš, dokler vseh kartic ne premakneš iz prve škatle v drugo.

V pomoč ti lahko pridejo še:

• flomastri: z njimi podčrtuj ključne informacije, označi tiste podatke, ki “ne gredo v glavo”, z barvami razdeli snov …
• miselni vzorci: ko snov predelaš, po lastnem spominu oblikuj miselni vzorec – na sredino lista napiši naslov poglavja, potem pa okoli njega napiši vse informacije, ki se jih spomniš,
• prosi starše, sorojence ali prijatelje, naj te sprašujejo o snovi in preverjajo tvoje odgovore,
• če ti to ustreza, povabi prijatelje na skupinsko učenje.