Študenta, oblikovalca, sošolca in prijatelja Teja Medvešček in Lovro Frece sta spomladi zmagala na tekmovanju Mladi kreativci, junija pa obiskala največji svetovni festival kreativnosti in tekmovanje v Cannesu. V tokratnem mesečnem intervjuju sta povedala, kje sta se po tednih omahovanja le odločila, da gresta na tekmovanje, zakaj sta jokala, ko sta oblikovala svojo idejo, kako sta se imela v Cannesu in kaj svetujeta mladim umetnikom, oblikovalcem in ustvarjalcem.

Na letošnjem tekmovanju Mladi kreativci sta zmagala z idejo Učimo se od najboljših. Kaj lahko povesta o njej?

Teja: To je bil naslov, ja. Takrat nisva našla boljšega. 24 ur imaš na voljo in v tem času se nekaj spomniš. To je bistvo tega tekmovanja. Tisti dan smo, mislim, da je bila sreda ob 10. uri, dobili brief, opis tega, kar hoče žirija, in potem naslednji dan ob 10. uri je morala biti ideja oddana, kasnejših idej niso upoštevali. Poslati si moral dokument, v katerem je bil opisan tvoj predlog.

Lovro: Na tekmovanju sodelujoča zavarovalnica je želela kampanjo, s katero bi nagovorili milenijce, ker so ugotovili, da jih veliko ni zavarovanih. Najprej sva imela eno idejo, ampak sva si ob devetih zvečer rekla: “Veš kaj? Dej, greva v nekaj čisto drugega”. No, in sva se spomnila na te ikonične videe, ki jih vsi poznamo, npr. 24 litrov, subaru skok, jokat sem se začel. To sva gledala in sva se od smeha jokala zraven.

Našla sva potem rdečo nit in povezavo z zavarovalnico, npr. če bi bil ta moški, ki je spil 24 litrov, zavarovan, bi imelo tistih 24 litrov manjši vpliv na njegovo življenje. To je bil prvi del kampanje, v nadgradnji pa bi poiskali te ljudi, ki so na teh videih, in bi potem čez dva tedna začeli objavljati njihove epiloge na istem mestu in v isti situaciji, le zavarovani bi bili. Ideja se je dobro povezala z vsemi milenijci, tudi žirantje so bili iz te generacije. Nama se ta ideja še sedaj zdi zelo zabavna.

Za vaju je bila izkušnja na tekmovanju še posebej edinstvena, za razliko od drugih sta nastopala brez podpore marketinške agencije. Kako to?

Teja: To je načeloma tekmovanje za mlade, ki delajo na področju marketinga. Midva tega mogoče nisva najbolje vedela … Je pa na naši fakulteti en profesor, ki nas precej spodbuja v to smer, prek njega smo slišali za festival SOF in posledično za ta natečaj oziroma za to tekmovanje mladih kreativcev. Midva in še nekaj ljudi iz najine generacije smo se prijavili, ker je pisalo, da ni pogoj, da si zaposlen v agenciji – smo si rekli, da gremo “probat”.

Lovro: Se je pa potem izkazalo, da so v bistvu vsi tekmovalci, razen midva, zaposleni v nekih marketinških agencijah. Jaz sem hotel iti na to tekmovanje sicer že prejšnje leto, pa sem bil na izmenjavi, letos sem pa rekel, da res grem. S Tejo sva sošolca na magisteriju, na veliko projektih sva delala skupaj … In potem sva si v Novi Gorici na otvoritvi Evropske prestolnice kulture, na koncertu Mrfyjev, dala roko, da greva.

Teja: Še teden pred tem sva se odločala, ali se bova prijavila ali ne! Še prijavnina je bila – 120 evrov na par. Ostalim je prijavnino pokrila agencija, midva sva jo plačala sama.

Zmaga vama je pred začetkom poletja prinesla tudi udeležbo na največjem svetovnem festivalu kreativnosti v Cannesu, kjer sta v tekmovanju Young Lions lovila prestižnega Zlatega leva. Kakšna je bila vajina izkušnja v tujini?

Lovro: Kot oskarji! Samo da ljudje in agencije iz celega sveta pridejo po nagrade za marketing, prodajo in dizajn. Midva sva šla tja na tekmovanje, ki poteka v času tega festivala. Naju je Oglaševalska zbornica Slovenije prijavila v kategorijo Digital. In ja, midva nisva točno vedela, kaj sedaj to pomeni, kaj pričakovati, nista niti iz stroke, nekako sva prvič to delala na takem nivoju. Dva dni sva porabila za tekmovanje, ostale pa sva hodila okrog po festivalu, ki je ogromen. Dogaja se po celotnem Cannesu, tam so npr. Netflix, Snapchat in Tiktok hoteli, pa Spotify in Meta plaža. Ne moreš vsega pogledati, toliko je nekih koncertov, nastopajočih, govorcev, vplivnežev …

Teja: Amazon je imel rezervirano celo pristanišče. Za večino stvari na koncu sploh ne veš, da se dogajajo.

Lovro: Ko si tam, si kot otrok v trgovini s sladkarijami. Pa ni treba, da te sploh zanima marketing, ker pač naju vseeno zanima dizajn, midva sva dizajnerja. Ko si tam, je pa res noro.

Kaj je bila vajina ideja v Cannesu?

Lovro: Generaciji Z smo morali približati divje čebele. Ugotovila sva, da v bistvu veliko pripadnikov Gen Z gleda streame, to je vedno bolj popularno, gre za ogromen potencial na trgu in ti ljudje, ki streame spremljajo, so zelo zvesti uporabniki. Zamislila sva si, da bi deset najboljših streamerjev na platformi Twitch povabila v nekakšno enotedensko bitko Flappy Bird, le da bi bile tam čebele. Vse donacije v času te kampanje bi bile namenjene v sklad za ohranjanje divjih čebel, vsak, ki bi doniral, pa bi na dom prejel personalizirani paketek semen medonosnih rastlin. Še sedaj mislim, da je bila ideja dobra, nisva pa prišla med najboljših 10.

Teja: Vseeno je tekmovalo 51 parov, tako da je bila precej huda konkurenca.

Lovro: Bolj kot tekmovanje je zanimiva celotna izkušnja in vsi ljudje, ki jih spoznaš. Vsi se hočejo pogovarjati s tabo, vsi te hočejo spoznati, izvedeti, kaj delaš.

Študirata na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, na smeri Grafična in interaktivna komunikacija. Kdaj sta ugotovila, da je to tisto, kar želita študirati, početi v življenju?

Teja: Pri meni je ena taka klasična zgodba. Od vedno me je veselilo ustvarjati in risati. Po končani gimnaziji, ko nisem točno vedela, v kaj bi se usmerila, se mi je ta študij zdel dobra možnost, ker je umetniški ampak vseeno dovolj uporaben. Potem se pa tako ali tako znajdeš v tem in že poiščeš nekaj zase.

Lovro: Jaz sem imel drugačno zgodbo. Hodil sem na srednjo računalniško šolo, zato je bilo potem logično, da grem naprej študirati računalništvo. Po pol leta računalništva, učenja o arhitekturi pomnilnikov in programiranja, sem se odločil, da potrebujem malo kreativnosti v življenju. Prepisal sem se na NTF, kjer je poleg oblikovanja vseeno veliko tehničnih stvari, npr. tisk.

Oba, sicer še prek študentske napotnice, delata v kreativnih studiih oziroma oblikovalskih agencijah. Bi se strinjala, da je bila kreativa včasih vajin hobi, pa je danes predvsem delo?

Lovro: Mislim, da ne. Je tudi delo, seveda, ker sem plačan za to. Ampak ko pridem iz službe, se vsedem za računalnik in ustvarjam naprej – oblikovanje je še vedno moj hobi.

Teja: Pri meni je tudi podobna situacija. Pa tudi če ni ustvarjanje na računalniku, je še vedno neka kreativna dejavnost, npr. ukvarjanje z glasbo.

Nenehno morata iskati ideje za nove dizajne. Se pri ustvarjanju zanašata na navdih, motivacijo, morda disciplino?

Teja: Ko si v službi, delaš malo na ukaz. Moraš nekaj narediti iz tistega, kar dobiš na mizo. V prostem času pa običajno pride iz tebe, že pride mimo kakšen navdih in se ga lotiš.

Lovro: Ta ustvarjalnost je precej odvisna od okolja. Če se s tem ukvarjaš, avtomatsko spremljaš veliko oblikovalcev in gledaš veliko oblikovalskih rešitev, ogromno nekega dizajna. Pride potem neka motivacija, da bi tudi jaz naredil nekaj podobnega, nekaj združiš z nečim drugim. Navdih pride iz okolja, ker kreativo gledaš, ker ti je to delo in ker ti je to všeč. Nekako piliš to svojo žilico, da tudi ti lažje poiščeš svojo idejo, ko jo moraš. Zdi se mi pomembno, da predvsem opazuješ.

Kaj je ustvarjanje za vaju – služba, sprostitev, prosti čas, terapija …?

Lovro: Vse to, le terapija mogoče ne, to je malo močna beseda.

Teja: Ustvarjanje nekako presega vse te oznake. Ustvarjalen si lahko v službi, v prostem času … Gre bolj za način delovanja, ne toliko za aktivnost.

Lovro: In če si plačan za to, je to, seveda, še toliko bolje.

Lovro, rekel si, da si se udeležil študijske izmenjave. Kaj si se novega naučil v tujini?

Lovro: Ko sem bil majhen, sem pogosto občutil domotožje. Na kakršenkoli kamp ali pa v šolo v naravi sem šel, sem se vedno jokal, ampak sem potem že med srednjo šolo razmišljal, da bi šel študirat v tujino. Potem sem zaradi epidemije koronavirusa vseeno izbral študij v Ljubljani, ampak sem si rekel, da moram nujno na izmenjavo. Vsi so mi tudi govorili, da moram v tujino, ker je bilo žal tistim, ki tega niso izkoristili, vsi tisti, ki so šli, pa so mi govorili, da so se imeli res dobro. In potem nimaš možnosti, da ne greš.

Šel sem v Belgijo. Če bi lahko, bi šel še enkrat. Sicer je bilo drago, ampak to pride skupaj s tem. To je res izkušnja. Ko živiš v tujini sam, je to nekaj čisto drugega kot npr. v Ljubljani. Sam moraš ugotoviti, kje boš opral svoja oblačila, nikogar ne poznaš, popolnoma novo okolje je, vsi so ti novi. Spoznal sem res veliko kreativnih ljudi. Ko greš v tujino, vidiš, kako je Slovenija majhna in kako je vse ostalo veliko. Takrat vidiš, da je to, kar se v Sloveniji dogaja, tak majhen mehurček. Tudi osebnostno se razviješ, dobiš stranski pogled na mnogo stvari, v Sloveniji pa pogosto gledamo le naravnost. Težko je pojasniti, ampak celostno zrasteš kot človek.

Teja, ti si skavtinja. Zakaj se ti zdi pomembno, da se mladi vključujejo v prostovoljske organizacije in aktivnosti?

Teja: Pri skavtih sem že toliko časa predvsem zaradi svoje “klape”, ker me spodbujajo, da delam stvari, ki bi se jih sama težje lotila. Imaš nekakšno skupino ljudi, s katero greš lahko kampirat v vse nemogoče konce, ostale prijatelje bi sto let prepričevala v kaj podobnega. Všeč mi je, da imam stik z mlajšimi generacijami, da lahko opaziš razlike in trende med mladimi, ki jih lahko izkoristim v službi. Pa z mladimi je zabavno delati.

Kaj so po tvojem mnenju glavne veščine ali kompetence, ki si jih pridobila s prostovoljskim delom pri skavtih?

Teja: Delo z ljudmi, delo v skupini, prilagodljivost, angažiranost, občutek za odgovornost in iznajdljivost. Velik plus vključenosti v tako organizacijo je, da te spodbuja, da si aktiven, da si lahko sam izmisliš nekaj, da ti sooblikuješ, kar se dogaja, ne da samo pasivno čakaš, kaj se bo zgodilo. Pa tudi s tem vračaš nazaj skupnosti in si bolj vključen v okolje okoli sebe.

Kaj bi svetovala mladim, še posebej mladim kreativcem, ustvarjalcem, umetnikom ne glede na področje dela?

Teja: Samo delaj. Ne čakaj. Ko dobiš idejo, jo takoj preizkusi.

Lovro: Ne razmišljaj, kaj bi delal, samo delaj. Pa tudi če ideja na koncu ne izpade dobro, samo delaj. In vse, kar narediš, objavi. Čim več je treba objavljati, ker nekdo to vidi, tudi če je slabo. Čez čas lahko izbrišeš objave ali pa preprosto opazuješ svoj napredek.

Teja: Najprej moraš dati toliko in toliko slabih stvari od sebe, da prideš do tistih dobrih. Prej ko to narediš, lažje ti bo. Zelo mikavno je dolgo časa le iskati navdih, ampak je treba postaviti mejo, ko to neha biti produktivno.

Lovro: In še – ne čakati, da te bodo nekaj naučili v šoli. Odpri internet, vse je na voljo. Šola ti da osnove, nek vzorec, s katerim lahko najdeš nekaj samo zase.

Naslovna fotografija: osebni arhiv