Tjaša Golob je lokalna koordinatorka projekta UNICEF-ove Varne točke in koordinatorka projekta v Zavodu za mladino in šport Trbovlje, kjer je zaposlena na področju psihosocialnega svetovanja. Spodaj preberite njen zapis Varnih točkah.

Kot mlada oseba, zaposlena na področju “pomagajočih” poklicev, vedno v bližini zavesti nosim refleksivnost glede lastne ne(moči) v odnosu do otroštva, mladostništva in odraslosti. Ko se vrnem v lastno vlogo ranljivega obdobja otroštva in zgodnjega mladostništva, se spominjam, kako zelo rada sem se vračala v prostore, ki so mi dali občutek varnosti in slišanosti. Prostore, v katerih sem bila občutno dobrodošla, kjer so me ljudje poznali in sem imela občutek pripadnosti. Ko se je zdel svet siv in sanje nedosegljive, sem, sicer za ta primer metaforično, iskala tiste “varne hiške”, na katerih so danes nalepljene modre nalepke Varnih točk.

Topla prisotnost knjižničarke v lokalni knjižnici. Občutek iskrenega veselja tvojega najljubšega natakarja, ko vstopiš v lokalno kavarno. Pristen “ej, verjamem vate!” znane prodajalke, ko si v odhajanju iz majhne lokalne trgovinice, ker te v človečnosti začuti. Po obisku takšnih prostorov se je odprlo novo obzorje, vlilo novo upanje, v zraku je bilo občutiti optimizem, pa četudi so objektivni življenjski pritiski ostajali. Kaj je naredilo razliko? Človečnost ljudi. Občutek, da lahko pristopim, vprašam, da so v okolju ljudje, na katere se lahko zanesem. Ljudje smo narejeni za stik. Za sočutje, za občutek pripadnosti.

Kako zelo sem takrat cenila stabilnost, integriteto, sposobnost zaščititi in odgovorno ukrepati v meni pomembnih odraslih, ko tega sama še nisem zmogla. Če sem iskrena, verjamem, da takšne prostore potrebujemo vsi, ne glede na starost – razlika je le ta, da imamo kot odrasli tukaj in zdaj več moči, ki lahko predstavlja vir pomoči za otroke in mladostnike. Kako zelo lepo je vedeti, da je pravilno usmerjena (in ne zlorabljena) odrasla moč tista, ki lahko prižiga lučke v človeških očeh. Z osebno močjo pride tudi velika odgovornost, ki jo z namenom ustvarjanja varnosti in podpore otrokom in mladostnikom odrasli v Varnih točkah nosimo kot privilegij.

Po formalni izobrazbi sem socialna pedagoginja, po osebnem notranjem čutu pa predvsem človek, ki najprej verjame in stoji za človečnostjo. Včasih ni (le) formalna izobrazba tista, ki otroku ali mladostniku predstavlja varnost in pomoč – ti se najbolj odzivajo prav na ta temelj človečnosti, ki ga je moč le občutiti in zanj zaenkrat še ne podeljujejo formalnega certifikata. Človeška prisotnost, posvečen čas in prostor, ponujen topel čaj in iskren stik, prijazna naklonjenost, pogum v priznavanju in soobstajanju z bolečino in trpljenjem in, “tukaj sem s tabo, nisi sam_a.”

Pomembno je, da so v lokalnem okolju prostori, v katerih so ljudje, ki to človečnost razumejo in živijo, takšni, kot sva jaz in ti, ki ostanejo z neprijetnostjo “hm, tukaj nekaj ni prav” in konkretno ukrepajo. Poiščejo pomoč, pomagajo otroku in z njim ostanejo, usmerijo k drugim strokovnjakom, upoštevajo dolžnost zaščite in prijavijo zlorabe moči, se povezujejo in iščejo vire (po)moči.

Za Unicef sem že povedala, da projekt Varne točke ni zgolj sistem varovalne mreže za otroke in mladostnike, temveč je živa skupnost srčnih ljudi, ki so prisotni in na voljo tam, kjer je to najbolj potrebno. V Varnih točkah so srčni, prijazni in močni ljudje, ki znajo prisluhniti in zaščititi tiste, ki tega sami še ne zmorejo. Moč je v pogumu, da prosimo za pomoč.