To je članek, ki ga, prosim, preberi. In pošlji dalje.

Oktober je mesec, ko je duševno zdravje središčna tema javnih razprav. Čeprav zveni globalno, je to zgodba, ki se začne v zelo znanih, majhnih prostorih: v šolski klopi, v sobi z zagrnjenimi zavesami ob treh zjutraj, na avtobusu, med predavanji, v neskončnem drsenju po zaslonu, v prijateljskem objemu, v pogovoru, ki se zgodi šele, ko ne gre več …

Vse to so drobci konteksta, v katerem je ekipa raziskovalcev pod vodstvom prof. dr. Metke Kuhar s Fakultete za družbene vede in s sodelavkami z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete opravila eno najcelovitejših domačih raziskav o duševnem zdravju mladih v Sloveniji.

Kaj pravzaprav meri raziskava in zakaj to šteje?

Raziskava »Duševno zdravje mladih v Sloveniji v kontekstu globalnih kriz« je nastajala v obdobju od 1. oktobra 2023 do 30. septembra 2025. V tem času je ekipa najprej pregledala, kaj že vemo, nato oblikovala vprašalnik in med junijem ter septembrom 2024 izvedla spletno anketiranje. Vzorec je štel 1059 udeležencev, starih od 16 do 24 let, uteženih po spolu in starosti, da je bila slika čim bliže populaciji.

Raziskovalci so preučevali tako težavne kot varovalne strani duševnega zdravja: od diagnosticiranih motenj in samoporočanih simptomov do zadovoljstva z življenjem, psihološkega uspevanja, spanja, življenjskega sloga, digitalne rabe, obremenjujočih in pozitivnih izkušenj iz otroštva, izkušenj pandemije ter osebnih in družbenih skrbi. Namen? Ne le zajeti stanje, temveč razumeti, kaj ga poganja in kaj ga varuje.

Kaj kažejo podatki?

Raziskava med mladimi, starimi od šestnajst do štiriindvajset let, riše sliko, v kateri se dobro počutje in stiske prepletajo. Skoraj polovica anketiranih svoje duševno zdravje ocenjuje kot dobro, petina kot slabo, približno dve tretjini sta zadovoljni z življenjem. Merjenja simptomov pokažejo, da so hude oblike stresa, depresije in anksioznosti pogosteje prisotne, kot bi si želeli, pri manjšem, a pomembnem delu pa nastopajo hkrati.

Desetina se vztrajno počuti osamljene, zaznati je povečano tveganje za motnje hranjenja, samopoškodovanje in razmišljanje o samomoru. Uradno diagnozo ima približno vsak šesti, še več pa se jih prepozna v kateri od duševnih težav, pri čemer ostaja iskanje pomoči pogosto ujeta med stroške, nejasne poti do kakovostne podpore in nelagodje ob razkrivanju stiske.

Na počutje močno vplivajo navade. Velik del mladih spi manj od priporočil, tretjina poroča o motnjah spanja. Tvegano pitje alkohola je pogost pojav, prisotna je redna raba tobaka in energijskih pijač, pri četrtini je opaziti vzorce, značilne za zasvojenost z digitalnimi vsebinami. Spanje se pokaže kot eden najmočnejših napovednikov počutja: manj ko ga je, več je stresa, anksioznosti in depresivnosti, nižje je zadovoljstvo z življenjem.

Ozadje stisk pogosto oblikujejo izkušnje iz otroštva in adolescence ter aktualne skrbi. Del mladih poroča o obremenjujočih izkušnjah, med katerimi izstopajo čustveno zanemarjanje, čustveno nasilje, spolna zloraba in izgube v družini, hkrati pa pozitivne izkušnje, kot so varni odnosi in dostop do podpornih odraslih, pomembno varujejo.

Najpogostejše osebne skrbi zadevajo stanovanja, zaposlitev, študijske cilje in odnose, med družbenimi izstopajo inflacija, neenakosti, podnebne spremembe in vojne. Pandemija je pri mnogih pustila negativne sledi, zlasti zaradi omejenega druženja in karanten, nekateri pa poročajo tudi o krepitvi odnosov. Pri razlikah po spolu se kaže več stresa in anksioznosti pri mladih ženskah ter večja verjetnost poskusa samomora pri mladih moških, starost pa se povezuje z več iskanja strokovne pomoči pri starejših in več samopoškodovanja pri mlajših. Materialni položaj družine ima šibkejši, a vseeno zaznaven vpliv.

Skrbi, ki niso le »v glavi«

Ko smo mladi, nas definira marsikaj, a nič tako vztrajno kot skrbi, ki jih ni mogoče odložiti na polico. Raziskava postavi med najpogostejše osebne skrbi stanovanje, zaposlitev, izobraževalne cilje in partnerske odnose. V šoli, na fakulteti in v službi se napetost prepozna v tem, kako zahtevne se zdijo obveznosti: skoraj tretjina srednješolcev šolske obveznosti doživlja kot veliko obremenitev, med študenti je visoko obremenjenih šestnajst odstotkov, med zaposlenimi enajst.

Družbene skrbi so pričakovane, a nič manj resnične: inflacija, gospodarske krize, omejevanje svobode, revščina, neenakosti, podnebne spremembe, vojne in onesnaženje. Zelo malo je mladih, ki verjamejo v dobro prihodnost sveta.

Pandemija? Skoraj štirideset odstotkov anketiranih poroča o negativnem vplivu na duševno zdravje in šolanje. Največje obremenitve: omejeno druženje in karantena. Znotraj tega so mnogi našli tudi pozitivne spremembe, zlasti v družinskih odnosih in prijateljstvih.

Če podčrtamo: duševno zdravje ni preprosto »osebna lastnost«, ampak izid prepletanja življenjskih okoliščin, odnosov, navad in priložnosti. Ko se tega zavedamo, postane jasno, da so sistemske rešitve ne le zaželene, ampak … nujne!

Sistem, ki ga mladi potrebujejo

Raziskovalna ekipa iz rezultatov izpelje jasen okvir: štiri stebre, brez katerih bo vsak naslednji ukrep zgolj gasilska vaja.

Prvi steber je pravočasno, razvojno občutljivo prepoznavanje stisk in hitro ukrepanje. Trenutno nimamo vzpostavljenih presejalnih orodij, ki bi celovito zajela duševno zdravje mladih. Potrebujemo jih – ne zato, da bi mlade lovili po klasifikacijah, temveč zato, da jih ne bi izgubljali med protokoli. Temu morajo slediti konkretni, hitro dostopni ukrepi. To pomeni, da v vsaki občini obstaja jasna, vidna, dostopna vstopna točka, kjer nekdo odpre vrata in reče: »Prav je, da si prišel. Gremo skupaj naprej.«

Drugi steber je preventiva v šolah in lokalnih skupnostih, kar lahko predstavljajo dolgoročni programi, ki gradijo čustveno in digitalno pismenost, samoregulacijo, čuječnost in kritično rabo medijev …

Potrebujemo odprte prostore za odnose in pripadnost: mladinske in kulturne centre, šole, ki dopuščajo čas za druženje, programe prostovoljstva, športa, ustvarjalnosti. In potrebujemo podporo pri prehodih, ki so danes za mlade zelo konkretno težki: stanovanja, zaposlitev, prehodi med izobraževalnimi nivoji.

Tretji steber je dostopen in raznolik sistem pomoči. Zdravstvo je del odgovora, ne pa celoten odgovor. Psihosocialna podpora mora biti na voljo tudi zunaj ambulant: v mladinskih centrih, skupnostnih storitvah, v nevladnih programih.

Ključne oblike pomoči vključujejo psihoterapijo, svetovanje, vrstniško podporo, digitalne oblike pomoči in mobilne ekipe. Ena največjih vrzeli danes je omejen dostop do brezplačne psihoterapije. Vse storitve morajo temeljiti na razumevanju travme. Ta pa ni nova moda, ampak jezik, ki mladim ne razlaga, da so »preobčutljivi«, temveč jim pokaže, kako telo in psiha preživljata težke stvari.

Četrti steber so celostni sistemski odzivi. Duševno zdravje mladega človeka se sesede, če je vse drugo okrog njega trhlo: stanovanja, prekarnost, diskriminacija, revščina … Sektorji, torej zdravstvo, šolstvo, sociala, morajo zato delovati skupaj in z nevladnimi organizacijami.

Digitalno okolje mora biti zasnovano odgovorno, z omejitvami vsebin in algoritmov, ki vzbujajo primerjave in spodbujajo zasvojenost. In da, tudi zelo konkretne regulacije so del odgovora, recimo omejevanje oglaševanja in distribucije energijskih pijač med mladimi. Nad vsem tem pa je potreba po stabilnem financiranju in dolgoročnih programih ter po ljudi, ki bodo lahko to delo dobro opravljali še čez pet, deset let, z rednimi usposabljanji in možnostmi za refleksijo lastnega dela.

Ko podpora ni le beseda

Raziskava posebej izpostavi tudi podporo družinam, kar v praksi pomeni, da starši niso prepuščeni občutku krivde ali nemoči, ko se doma nekaj podre. Potrebni so programi, ki krepijo starševske kompetence na način, ki ne zamejuje kompleksnih čustvenih potreb v vedenjske tabele.

Potrebujemo dostopno in kakovostno družinsko terapijo, ki ne obravnava posameznika v vakuumu, temveč gleda na odnose, dinamike, zgodbe. Mehanizmi hitrega odziva ob nasilju ali drugih težkih okoliščinah morajo postati samoumevni.

Življenjski slog kot javna politika

Posebno mesto v priporočilih ima življenjski slog. Da, mladim pogosto ponavljamo, naj manj gledajo v telefone in naj več spijo. Ampak to ne more ostati na ravni nasveta. Potrebujemo šolske kurikule in mladinske programe, ki vsebine o spancu, počitku, digitalni higieni in rabi stimulansov obravnavajo enako resno kot ostale veščine. Še nekaj – ključno je tudi, da urniki sledijo znanosti – kasnejši začetek pouka za adolescente ni kaprica, temveč ena od tistih sprememb, ki je relativno preprosta, a ima lahko dolgoročne učinke.

Mladi kot partnerji, ne kot simbol

Veliko je govora o tem, da moramo mlade vključevati. V praksi to prehitro zdrsne v razstavo fotografij z okroglih miz, pri čemer raziskava zelo natančno zapiše, da vključevanje mladih kot partnerjev v oblikovanje rešitev ni »lepa možnost«, temveč pogoj za to, da so ukrepi relevantni in učinkoviti.

Ne zato, ker bi mladi imeli čudežno rešitev, temveč zato, ker bolje kot kdorkoli drug vemo, kje so zidovi v realnem življenju.

Brez iluzij in brez ciničnosti

Če se zdi, da je vse skupaj preveč, poskusimo razdeliti vse to na nekaj konkretnih korakov.

Najprej, ne banalizirajmo stisk. V jeziku, v komentarjih, v razpravah. »Meni je tudi težko, pa ne jamram.« »To so hormoni.« »Saj bo minilo.« Iz takih stavkov se ne da zgraditi mostu. Iz vprašanj, kot so »Kako si?« in »Kaj bi ti zdaj pomagalo?«, se da.

Drugič, zagovarjajmo dostopno pomoč. Tam, kjer odločamo, torej v šoli, na faksu, v občini, v mladinskem centru, imejmo pripravljen, jasno viden zemljevid poti do pomoči. Na oglasnih deskah, spletnih straneh, v razredih. Vsi vemo, kolikokrat je odločilen prvi korak, prvi klik.

Tretjič, normalizirajmo pogovor o spanju, o odmoru, o tem, kako si brez slabe vesti vzeti uro za nič. Počitek ni in ne sme biti dojet kot hedonizem, ampak kot osnova!

Četrtič, bodimo glasni tam, kjer se odločajo urniki in proračuni. Duševno zdravje ni zasebna stvar posameznika, je javno dobro, ki ga moramo obravnavati s podobno resnostjo – čisto tako kot prometno varnost ali kakovost zraka.

Petič, povežimo prostore, ki jih mlad človek uporablja: šola, študentski dom, športno društvo, mladinski center, knjižnica, zdravstveni dom … Morda ni treba izumljati novih institucij, pogosto je dovolj, da si obstoječe med seboj verjamejo in imajo skupne protokole.

Zakaj je to pomembno prav zdaj?

Oktober je vsako leto »skrajni« trenutek, da vse to, kar zaznavamo, še enkrat in vsakič bolj resno povemo na glas. Svetovni dan duševnega zdravja nas namreč spomni, da brez duševnega zdravja ni zdravja.

Letos svet poudarja psihosocialne potrebe v kriznih razmerah. Slovenija morda ni vojno območje, je pa prostor, kjer mladi živijo v napetosti med visokimi pričakovanji in trdimi mejami sistema.

Ko govorimo o duševnem zdravju, torej ne govorimo o modnem trendu, pač pa govorimo o enem ključnih kazalnikov vitalnosti družbe, ki bi ga morali spremljati tako redno in resno, kot spremljamo gospodarske kazalnike.

Od besed h glasovom

Naslednji teden bomo na mlad.si sedli pred mikrofone z asist. dr. Ano Šemrov, ki je sodelovala v predstavljeni raziskavi. V podkastu bo moč odpreti poglavja, ki jih ta zapis zgolj nakaže. Kje v sistemu se pokažejo največje luknje? Zakaj je dostopna psihoterapija nujen, ne opcijski del sistema? Kako dati več prostora vrstniški podpori in skupnosti?

Podkast bo prostor, kjer bomo lahko dopolnili številke z zgodbami, prerezali klišeje in poskušali odgovoriti na vprašanje, ki visi nad vsako razpravo o duševnem zdravju: kako zagotoviti, da pomoč pride k mladi, še preden se ti zlomijo.

Skrb ni šibkost

Raziskovalno poročilo zaključi z mislijo, ki jo je vredno ponavljati: stiske mladih niso znak razvajenosti ali nevarnosti. So odsev življenjskih okoliščin, ki segajo vse od zgodnjih izkušenj do šolskih in stanovanjskih pritiskov, od negotove prihodnosti do globalnih kriz.

Če stiske zožimo le na diagnoze in zdravila, spregledamo bistvo. Najmočnejši varovalni dejavniki ostajajo varni odnosi, občutek povezanosti in podporna okolja.

Ne .. To ni romantika. Je zahteva, zahteva po tem, da prisluhnemo. Da v šolah in na faksih pustimo prostor za to, kar ni v učnem načrtu. Da v občinah in državi razumemo, da se »duševno

zdravje« ne meri le v številu zasedenih bolniških postelj ali polnih zdravstvenih kartotek, ampak tudi v tem, koliko noči preživi mlada oseba brez neprespanih ur ob telefonu, ker je sistem okoli nje dovolj predvidljiv, dovolj pravičen, dovolj nežen.

Če ima ta zapis eno ambicijo, je ta preprosta: da v naslednjih dneh poiščeš en varen pogovor. S sabo, s prijateljico, s profesorjem, z mladinsko delavko, z družinskim zdravnikom. In da si zapomniš: skrb zase in za svoje duševno zdravje ni šibkost. Je del tega, kako danes živeti in preživeti.

Raziskava, o kateri pišem, je delo ekipe pod vodstvom prof. dr. Metke Kuhar s FDV in sodelavk z Oddelka za psihologijo FF UL; informacije o projektu in zaključnih predstavitvah so javno dostopne in jih lahko najdeš tukaj.