Se vam zdi, da se zgodovina ne more ponoviti, saj smo se že vse naučili iz nje?

Mislite, da bi zaznali, če bi se vzorci iz zgodovine začeli ponavljati in zategnili ročno, preden bi bilo prepozno?

Mnogo radikalnih sprememb, o katerih se učimo v šoli (npr. holokavst), se ni zgodilo čez noč, temveč so bile rezultat dolgotrajnejših vzorcev dehumanizacije določene skupine ljudi s pomočjo propagande. Te vzorce raziskujemo v projektu Meeting Memories: Learning from the Past to Confront Dehumanization Today.

Metafora “kuhane žabe“, ki jo je leta 1996 populariziral ameriški pisatelj in kulturni kritik Daniel Quinn, nam lepo prikaže proces normalizacije določenih vedenjskih vzorcev in norm skozi čas. Če žabo spustimo v lonec vrele vode, bo seveda takoj skočila ven. Če pa jo nežno postavimo v lonec mlačne vode in postopoma zvišujmo temperaturo, žaba ne bo opazila razlike in bo mirno sedela v loncu, dokler se ne skuha.

V nadaljevanju bomo predstavili pomembnost poznavanja dogodkov iz preteklosti in kako ohraniti pristnost spominov posameznikov, ki so ključni pri ohranjanju objektivnosti in realnosti naše zgodovine. Preko ohranjanja spomina (na holokavst) zmanjšujemo verjetnost, da se bomo ponovno “skuhali v loncu vrele vode”.

Učenje zgodovine iz osebnih zgodb posameznikov

Skozi učenje zgodovine smo pogosto osredotočeni na pomembne večje zgodovinske dogodke in na posameznike, ki so nanje neposredno vplivali, pogosto pa pozabimo na ljudi in kako so te dogodke dejansko doživljali.

Znano je, da zgodovino pišejo zmagovalci, kar nam v resnici nudi dokaj enostransko in ne preveč realno sliko dejanskega dogajanja. Da bi lahko nek določen dogodek poznali bolj poglobljeno, moramo poznati več strani.

Pri tem nam najbolj pomagajo osebne izkušnje posameznikov, ki so bile v preteklosti večkrat pozabljene. Več osebnih izkušenj pridobimo, bolj si lahko predstavljamo dejansko dogajanje in tako lahko iz kolektivnih spominov posameznikov pridobimo najbolj realen vpogled v zgodovinske dogodke.

Ohranjanje in dokumentiranje spominov ter razumevanje preteklosti nam ne omogoča zgolj samo razumevanja trenutnega dogajanja po svetu, temveč tudi sposobnost napovedi dogodkov, ki se lahko zgodijo oziroma ponovijo v prihodnosti.

Že po besedah Winstona Churchilla je učenje iz zgodovine ključnega pomena, da se lahko izognemo nekaterim dogodkom, ki so se že zgodili. Najboljši napovednik prihodnosti je preteklost.

Kako pristopiti k ohranjanju spominov?

Proces pomnjenja oziroma shranjevanja informacij je odvisen od naše pozornosti. Dokazano je, da se nam informacije najbolj učinkovito shranijo v spomin, če jih prejemamo skozi različne čute – vid, sluh, tip in okus. Pri tem si lahko pomagamo z različnimi mediji skozi katere prejemamo informacije, kot so na primer fotografije, video posnetki, zgodbe in rekviziti.

Na takšen način bi bilo tudi najbolj smiselno pripovedovati zgodbe iz preteklosti, saj se nam tako najbolj učinkovito vtisnejo v spomin. Skozi fotografije, video posnetke in zapise zgodb posameznikov lahko najlažje ohranimo spomine dogodkov in s tem prispevamo k bolj objektivni resnici.

Če vas zanimajo zgodbe, ki jih pripovedujejo zgodovinske fotografije, vabljeni na dogodek “Vojna nima ženskega obraza” – je to res? (23. 2. 2023).

Se lahko zanesemo na spomine?

Nevarnost spomina pa je ta, da je zelo subjektiven, saj naši možgani interpretirajo dogodke glede na naše predhodne izkušnje, vrednote, mnenja in prepričanja. Prav tako pa je pri tvorjenju spominov prisotna tudi nostalgija, pri čemer se spominjamo preteklosti skozi lepe spomine, kar nam lahko popači dejansko sliko dogajanja.

Prav tako pa nam skozi travmatične izkušnje lahko možgani tako rekoč “preuredijo” naše spomine. Da bi se izognili subjektivnosti, je pomembno da, če je le možno, spomine pridobimo skozi več različnih virov in medijev.

Na kakšen način lahko poskrbimo za čim bolj objektivno beleženje? Več o tem bomo spregovorili na dogodku Poti ustne zgodovine (9. 2. 2023). Vabljeni!

Avtorica: Eva Povalej