Ko sedim in razmišljam, kaj napisati, se zavedam, da edine smiselne zgodbe prihajajo iz dna naših src in naših najbolj osebnih in pristnih izkušenj. Zgodba, ki jo bom delila z vami, zato prihaja iz mojega najtemnejšega in najglobjega mesta. Pravijo, da je življenje vseh barv med belo in črno, vendar je včasih obarvano v najtemnejši odtenek, ki ga lahko ima črna. Ali pa bi se vsaj tako čuti. Čeprav se zdi, kot da sedaj sledi žalostna zgodba, gre ravno nasprotno za zelo pozitivno in navdihujočo izkušnjo, ki bi jo želela deliti, v (po)moč vsem, ki se trenutno spopadate z isto težavo. Prvič v življenju jo delim javno. Zgodba govori o duševnem zdravju, globoki bolečini, ki je lahko povezana s tem, in drugi plati.

Imela sem 18 let, ko sem doživela svoj prvi izmed številnih napadov panike (ki so kasneje postali moja resničnost). Danes imam 28 let, kar pomeni, da se že točno deset let spopadam s težavami v duševnem zdravju. Teh deset let so zaznamovala štiri obdobja, ko so mi težave z duševnim zdravjem popolnoma ohromile življenje. Vsako je trajalo od osmih mesecev do celega leta. Ta obdobja sem pogosto dojemala kot štiri izgubljena leta svojega življenja. Bila so izjemno boleča. Okrevanje po vsaki epizodi se je zdelo, kot da bi se znova naučila »hoditi«. Vsaka od teh epizod se je namreč zgodila na drugi točki mojega življenja v zadnjih desetih letih. Zdelo se je, kot da nekaj gradiš na novo ter v to vlagaš vso svojo voljo in trud, potem pa se ti življenje v hipu sesuje pred očmi in ti imaš občutek, da ne moreš tega nikakor preprečiti.

Jeza, razočaranje, bolečina so neizmerni. Včasih se mi je celo zdelo, da je človeško preprosto nemogoče preživeti to stopnjo bolečine. Vsak napad panike je sprožil še vse druge enako ali še bolj grozljive simptome. Nespečnost do enega ali več mesecev, vse pogostejši panični napadi (vsak močnejši od drugega), paralizirajoča tesnoba, neznan strah, stalno premlevanje v mislih, depresija. Življenje korak za korakom postaja temnejše in zgolj še preživetje. Celotno telo se sčasoma izčrpa, fizično boli, um je blokiran in počutiš se ohromljenega. V tvoji glavi hitro ostane le še malo prostora za racionalno razmišljanje o rešitvah in tvoj edini način je boj, beg ali zamrznitev (ang. fight, flight, freeze). In resnica je, da največkrat zmrzneš. Ne le, da tvoj um zmanjša zmožnost racionalizacije zaradi ekstremnih stopenj tesnobe, ki jo čutiš, ampak te zamrznitev postavi v prostor, sestavljen iz le nekaj kvadratnih metrov celotnega življenjskega prostora, tako da tvoje življenje s časom postane zaprta škatla v različnih dimenzijah. Vem, boli, in čutim to z vsemi vami, ki doživljate isto bolečino.

Ampak, veste kaj? – Minilo bo. Lahko mine. In kar je še pomembneje, vsi vi imate moč, da premagate bolečino in pridete na drugo stran. Nikoli ne pozabite, da druga stran obstaja in da jo lahko dosežete. Življenje lahko postane res težko, vendar je v njem hkrati toliko lepih trenutkov in razlogov za življenje. Poiščite svoje razloge in nikoli ne obupajte. Pravijo, da je edini način, da gremo skozi stiske ta, da gremo neposredno skozi njih. Ne poskušajte iskati bližnjic, temveč se soočite s svojo bolečino. Ne primerjajte se z drugimi. Različni smo si in različni dejavniki vplivajo naša življenja ter na to, kdo smo, tako fizično kot psihično. Skupaj s svojim zdravnikom, psihoterapevtom ali katero koli drugo specializirano osebo, ki je usposobljena za tovrstna vprašanja, poiščite tisto, kar je povzročilo vašo edinstveno bolečino. Majhen korak naprej je še vedno korak naprej. Če je meni po dolgih desetih letih uspelo priti na drugo stran, je lahko to znak za vas, da tudi vi zmorete.

In naj vam povem, da se je za življenje vredno boriti. Ko enkrat pridete na drugo stran, boste, paradoksalno, cenili svojo bolečino. Ostali boste ista oseba, kot ste bili, vendar opremljeni z novimi življenjskimi orodji in veščinami, z novo življenjsko vizijo in z novo ljubeznijo do življenja. Sama danes cenim svoja štiri dolga leta bolečine. Po mojem današnjem dojemanju to niso več »izgubljena leta«, temveč precej boleča, a dragocena vzgoja za življenje.

Mogoče vam ne morem odvzeti vaše bolečine ali vam dati natančnih navodil po principu „naredi to na ta način“. Lahko pa vam povem, da niste sami, in vas spomnim na moč, ki jo nosite v sebi. Druga stran vas čaka!

In ne pozabite – najlepše mavrice pridejo šele po hudih nevihtah.

Zapisala 28-letna Naida, prostovoljka UNICEF-a Slovenija

Zapis je nastal v okviru projekta Na meni je!, ki ga sofinancira Urad za mladino v okviru prizadevanj za spodbujanje participacije med mladimi. Besedilo ne izraža stališča Urada za mladino.