Aktivizem mladih je nekaj, kar v sodobnem času najpogosteje povezujemo z okoljevarstvom, političnimi vprašanji vojne in miru, pa tudi z borbo za človekove pravice in svoboščine – socialne, ekonomske in kulturne. Iz slike hitro izpadejo medijsko manj vidni in odmevni aktivistični boji mladih, ki svojo identiteto gradijo izven dominantne kulture ter poskušajo mladini ponujati prostore za izražanje alternativnih kulturnih praks. Pogosto se srečujejo z nerazumevanjem domačih lokalnih skupnosti, še posebej v ruralnih okoljih, tradicionalno manj naklonjenih alternativi.

Da bi dali glas mladini, ki svoj prostor pod Soncem – ali v kleti, »underground-u« – išče izven urbanih središč, smo tokrat k pogovoru povabili Rebeko Mlakar, kulturologinjo in magistrsko študentko sociologije kulture, aktivistko, prostovoljko in članico slovenjgraškega mladinskega alternativnega društva MAD. Društvo po številnih aktivističnih akcijah in desetletju neuspešnega prepričevanja občine, da mladi vendarle potrebujejo svoj prostor, ki so ga nekoč že imeli, zapira vrata. Rebeka se je društvu pridružila leta 2016, sprva kot prostovoljka, nato pa je prevzemala bolj odgovorne funkcije. Zadnja tri leta je bila njegova podpredsednica. »Pa tudi natakarica, čistilka in vse ostalo, kar pritiče tovrstni nehierarhizirani obliki delovanja,« v šali dodaja sogovornica.

Društvo ima zanimivo ime, v katerem »A« predstavlja »alter«. Kaj je zate in za MAD alternativna kultura in zakaj je potrebna?

To so zame kulturne prakse, ki izhajajo iz določenega (družbeno marginalnega) položaja in zagovarjajo drugačno pozicijo ter vrednote od dominantne. V našem glasbenem programu torej ne boste našli Jana Plestenjaka ali Modrijanov. Poleg glasbe je pomemben del alternativne kulture tudi vrednostni sistem, ki ga goji večina alternativnih skupnosti – solidarnost, enakopravnost, avtonomnost. Tak model organiziranosti je sicer trdoživ in lahko deluje z minimalno finančno podporo, toda ni večen in tudi ne prenese vseh obremenitev, zlasti ne obremenitev trga in tržne logike, proti kateri se bori s solidarnostjo in prostovoljstvom.

Sicer pa sem pred kratkim brala članek, v katerem je avtor označil pojem “alternativna kultura” za nekoliko neustrezen, saj naj bi ta tovrstno kulturo postavljal v podrejen in odklonski položaj v primerjavi z dominantno. Avtor je zaključil, da je znotraj »alter« prizorišč in njihovih deležnikov pogosteje v uporabi izraz »underground«, ki se nanaša bolj na samo naravo dogodkov, saj so tovrstne aktivnosti in programe bodisi zaradi nasprotovanja oblasti bodisi zaradi delovanja v nasprotju z uveljavljenimi formalnimi pravili primorani izvajati »pod zemljo«, velikokrat dobesedno – tako je bilo tudi pri nas.

Kaj je MAD in s čim se ukvarja? Kako se je razvijal, koliko generacij se je izmenjalo?

MAD je akronim za mladinsko alternativno društvo iz Slovenj Gradca, ki se, kot namiguje ime, ukvarja z alternativno kulturo, z njeno decentralizacijo in popularizacijo med mladimi. MAD s svojim dolgoletno nesojenim kulturnim centrom skuša ponuditi lokalni kulturni srenji – sem nikakor ne spadajo samo mladi alternativci – sproščeno in neobremenjeno dogajanje.

Razvil se je iz potrebe mladih po klubskem prostoru ter rasel skozi pridobitev le-tega. Obstali smo kljub kasnejši izgubi prostora, ki pa nas je povezala v vnovičnih borbah zanj. Žal  V naši organizacijski ekipi in ekipi prostovoljcev je bil starostni razpon zmeraj ogromen, lahko pa bi rekli, da so se zamenjale tri generacije nadobudnežev.

Katere so bile odmevnejše aktivistične akcije, ki ste jih izvedli za ponovno pridobitev svojega klubskega prostora?

Na to, da mladi v Slovenj Gradcu (in širše v regiji) potrebujemo alternativen mladinski prostor, smo opozarjali že pred zaprtjem starega kluba, Špajza. Po naši izselitvi se kljub javnem opozarjanju na problematiko nič ni zgodilo, zato smo z intenzivnejšimi akcijami začeli tri leta nazaj, in sicer v najrazličnejših oblikah. S protestno povorko smo sodelovali na pustnem karnevalu, organizirali javno okroglo mizo z lokalnimi odločevalci, svoje predloge delili na občinskih odborih, srečanjih in sejah. Organizirali smo tudi protest v mestu…

Ni skrivnost, da alternativna kultura po pravilu trči ob dominantno. Si tudi tako razlagate dolgoletno naglušnost občine, ki ustreznih prostorov za (alternativno) mladino ne uspe najti že desetletje?

Absolutno. Do zdaj nam je že postalo jasno, da v uradnih strukturah alternativna mladina težko pride do besede, če imamo za sogovornike ljudi s specifičnim političnim interesom in plačane “strokovnjake” na mladinskem polju. Žal se nam zdi, da je pri nas včasih podpora in skrb za (alternativno) mladino zgolj deklarativna, politična volja za rešitev problema pa skoraj nična. To na protestnih akcijah in z manifestom tudi izpostavljamo.

Se ti zdi, da domače lokalno okolje razume vrednost avtonomnih prostorov za mlade? Bi glede na dejavnost, ki bogati dogajanje v mestu in zajema tudi mladinsko delo, pričakovali od občine kaj več podpore?

Ja in ne. Skozi leta smo bili pogosto potrepljani po rami zaradi “aktivnosti, ki jih izvajamo za mlade” in ki “bogatijo mesto”. Medtem, ko je res lepo dobiti pozitiven feedback, si žal s plaketami in pohvalami ne moreš dosti pomagati na tem področju – potrebna je jasna politična volja in sistemska podpora tovrstnemu delovanju mladinskih društev. 

Na neki bolj abstraktni ravni pa mislim, da se naše okolje ne zaveda prave vrednosti avtonomnih prostorov za kulturo in za mlade, ki so pogosto kovnica družbeno naprednih idej in napredka nasploh. 

Srebrna obroba trenj je vendarle aktivacija mladine, ki je začela izražati svoje interese in potrebe tudi skozi javne akcije. Se ti zdi, da ste z njimi uspeli kaj spremeniti odnos lokalnih odločevalcev?

Prej, kot da smo spremenili odnos lokalnih odločevalcev, bi rekla, da smo vzpostavili trdnejši in oprijemljivejši odnos z lokalno skupnostjo s tem, ko smo javno artikulirali potrebe mladih v Slovenj Gradcu. Volja ljudi pa se prenese v politično voljo, vsaj tako bi moralo biti v demokratičnih družbah.

Konec maja ste izvedli svoj zadnji dogodek, društvo zapirate. Bo imela alternativna mladina v Slovenj Gradcu še kam zahajati, ali je prepuščena le gostinskim lokalom in ostali komercialni ponudbi v mestu?

Za zdaj ostaja (edino) zatočišče za alternativno mladino Habitat, torej center nevladnih organizacij s pisarniškimi prostori in dvoriščem, ki pa je infrastrukturno neustrezen in mladini ne more ponuditi stimulativnega okolja, ki jim ga lahko ponudi mladinski klub.

Se tudi v Slovenj Gradcu dogaja to, da mladi po zaključenem študiju zaradi pomanjkanja priložnosti in ustrezne ponudbe raje ostanejo v mestih, kamor so šli študirat? Kaj pomeni tovrsten beg možganov za domače okolje?

Ja. Čeprav je Slovenj Gradec »fakultetno mesto« in nekaj ljudi vendarle ostaja in prihaja k nam v okviru študija, mladi pri nas v večini izberejo Maribor, Koper ali Ljubljano, kjer seveda vidijo mnogo več prostora za rast, raziskovanje in zabavo. Sama sem se čisto vsak vikend vračala iz Ljubljane, kjer sem študirala, da sem lahko šla v naš stari klub, Špajz, in se po študiju tudi preselila nazaj domov. Sedaj, ko iščem zaposlitev v tukajšnjem nevladnem oziroma kulturnem sektorju, pa kot številni drugi mladi večkrat naletim samo na klientelizem in birokratsko okostenelost.

Ima MAD kakšne naslednike, ki bodo prevzeli štafeto?

Seveda, nekaj jih je – je pa zelo nespodbudno, da bodo morali od nas prevzeti štafeto boja za prostor in ne že vzpostavljenega prostora, da bi se tako lahko ukvarjali z izpopolnjevanjem svojega kulturnega programa in ne s tem, ali bodo lahko sploh izvajali kakšne aktivnosti. 

Ker je ena izmed majskih tem na portalu ravno aktivizem, za konec še vprašanje: je mladina na splošno dovolj aktivna na družbeno-političnem področju?

Mislim, da je ekstremno zaskrbljujoče stanje v svetu z okoljsko in humanitarno krizo ter ponovnim vzponom desnega ekstremizma privedlo do povečane stopnje aktivizma med mladimi. Se jih pa premalo ceni kot legitimne sogovornike. Mislim, da je ključno, da družba mladinski aktivizem ne le prepoznava, temveč ga tudi sistemsko podpira in vključuje v procese odločanja – le tako lahko bomo lahko govorili o resnični participaciji, ne zgolj o simbolni vključitvi.