Sošolci ustvarijo lažen profil drugega sošolca, da bi se na spletu dodatno norčevali iz njega. Dekleta v komentarjih pod objavami trpinčijo svojo sošolko, ker ni oblečena po najnovejši modi. V garderobi fantje svojemu sošolcu iz rok izpulijo telefon in poiščejo gesla za njegova družbena omrežja – po pouku mu ukradejo profile. Dekle svojemu fantu na njegovo prigovarjanje pošlje intimne fotografije – on se z njimi “pohvali” prijateljem, ti pa fotografije posredujejo drugim prijateljem.

Zloraba zasebnosti. Trpinčenje. Nadlegovanje. Žaljenje. Kraja profilov na družbenih omrežjih. Ustvarjanje novih. To je spletno nasilje. Da bi o njem podučili mlade in predstavili nekaj nasvetov, kako se v zgornjih primerih ustrezno odzvati, smo se pogovarjali z Robertom Tekavcem, vodjo oddelka za mladostniško kriminaliteto na generalni policijski upravi. V odgovorih je poudaril, da je za nasilje odgovoren tisti, ki ga izvaja, naša dolžnost pa je, da spletno nasilje prepoznamo, obsodimo in pomagamo žrtvam.

Katera so najpogostejša dejanja nasilja na spletu med mladimi? So podatki o spletnem nasilju med mladimi v Sloveniji primerljivi s podatki iz ostalih Evropskih držav?
Statistično kaznivih dejanj ne ločimo na tista, ki so bila storjena na spletu in na tista, ki so bila storjena v fizičnem okolju. Izpostavimo lahko kaznivo dejanje prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva, ki je kaznivo dejanje, ki je skoraj v celoti povezano s spolnimi zlorabami otrok prek interneta. Policija je lani obravnavala 36 kaznivih dejanj, v katerih je bila oškodovana vsaj ena mladoletna oseba ali otrok, osumljenec pa je bila fizična oseba stara med 14 in 18 let. V letu 2021 jih je obravnavala 44, še leto poprej tudi 44.

Ena izmed pogostih oblik spletnega medvrstniškega nasilja je povezana s spolnimi zlorabami otrok. Vrstniki si namreč pogosto med seboj pošiljajo fotografije in video posnetke, ki prikazujejo spolne zlorabe otrok. Te posnetke so od nekoga prejeli ali pa so jih našli na internetu. Policija obravnava tudi veliko primerov, ko si fant in dekle, ki sta v intimni zvezi, med seboj pošljeta intimne fotografije, nato pa eden od njiju te fotografije pošlje naprej. Ali pa primeri, ko žrtev sovrstnika spozna na internetu, mu na prigovarjanje pošlje intimno fotografijo, nato pa jo sovrstnik izsiljuje, da bo fotografijo objavil, če mu ne pošlje še več takih fotografij. Pošiljanje intimnih posnetkov je eden izmed razlogov, ko nasilje iz virtualnega preide v fizično okolje.

Druga kazniva dejanja, ki jih mladoletniki ali mladi storijo preko interneta, so grožnje, izsiljevanje, zloraba osebnih podatkov in podobno. Največkrat pa gre za druga kazniva ravnanja, kot so žaljivke, obrekovanje, blatenje in podobno.

Ker je internet globalen, Slovenija po razpoložljivih informacijah ne izstopa od drugih Evropskih držav. Vsi se soočamo s hitrim napredkom tehnologije, vse bolj dostopnim in hitrim internetom in vse mlajšimi uporabniki, ki imajo svoje pametne naprave ter neomejen in nenadzorovan dostop do interneta. Tako so ob naivnosti, nevednosti, neizkušenosti in ob pomanjkanju odgovornosti hitro lahko žrtve nasilje ali pa tudi povzročitelji.

Katerim posebnim grožnjam in nevarnostim na spletu so mladi najbolj izpostavljeni in zakaj?
Najbolj vidna in prepoznavna oblika nasilja preko spleta je spolno nasilje in zlorabe otrok. Mladostniki in otroci so lahko plen spletnih predatorjev, ki prežijo v okolju, kjer otroci so, z njimi manipulirajo in jih nagovarjajo na izdelavo intimnih fotografij ali celo za srečanje v živo. Seveda so tudi v teh primerih nekateri storilci mladoletni. Tako nasilje se sicer hitro prepozna, saj je kaznivo že sama posest intimne fotografije mladoletne osebe oziroma razširjanje take fotografije.  

Nasilje v obliki groženj, izsiljevanja je tudi še ena prepoznavna oblika nasilja, ki povzroči predvsem strah pri oškodovancu. Manj vidne oblike pa so razna zmerjanja, obrekovanje, žalitve, kjer se oškodovanec navadno ne izpostavi in ne prijavi. Predvsem zaradi tega, ker je ne prepozna kot nasilje, čeprav ima zaradi tega lahko močno osebno stisko.

Kako se lahko mladi zaščitijo pred nasiljem na spletu, posebej na področju spolnih zlorab in nadlegovanja?
Potrebno je poudariti, da je za nasilje vedno kriv tisti, ki ga povzroči. Krivde za nasilje nikoli ne smemo pripisati žrtvi, četudi je na prigovarjanje sama poslala intimno fotografijo. Vseeno pa v policiji svetujemo predvsem, da mladi objavljajo čim manj osebnih podatkov, saj se s tem izpostavljajo. Tudi da prek interneta nikoli ne pošiljajo svojih intimnih fotografij, niti fantu ali dekletu. S poslano fotografijo ali videoposnetkom se namreč izgubi nadzor na njo.

Nihče se ob pogovoru ne sme počutiti nelagodno. Mladostnik ima pravico kadarkoli prekiniti komunikacijo, če mu je ta neprijetna. Nikoli naj se mladi ne dobivajo z neznanci, ki so jih spoznali na internetu. Namreč mogoče ne gre za osebo, za katero se predstavlja. Če se že dobijo, naj ne gredo sami, naj povejo doma, kam gredo, naj gredo s prijatelji, dogovorijo pa naj se na javnem mestu, kjer je veliko ljudi.

Kaj naj mladi storijo, če postanejo žrtve nasilja na spletu? Kje in kako naj prijavijo takšne incidente?
O tem, kaj mladostnik počne na internetu, se je treba pogovarjati: s starši, s sovrstniki, sošolci ali prijatelji. O nasilju je treba spregovoriti. Nasilje se namreč samo po sebi težko prekine, mladostnik ali otrok, ki bo o nasilju spregovoril, pa bo lahko prejel pomoč in pričel z okrevanjem. Vsako nasilje lahko kdorkoli prijavi na najbližji policijski postaji, na centru za socialno delo ali s klicem na 113. Mladi lahko o nasilju spregovorijo z učiteljem, s starši, trenerji, terapevti, komurkoli, ki mu zaupajo, ti pa bodo o nasilju obvestili policijo ali center za socialno delo.

Kaj pa lahko za preprečevanje nasilja na spletu storimo kot družba?
Odrasli smo tisti, ki otrokom dajemo zgled – ta je včasih zelo slab. Kako bomo naučili otroke in mlade odgovornega in varnega vedenja na internetu, če smo odrasli in kot družba nekritični do tega, kar sami pišemo. Od tega, da nismo kritični do objav družinskih, intimnih fotografij, do tega, da si dovolimo kot odrasli biti nestrpni do drugih ali celo pisati o drugih slabe stvari, jih žaliti ali groziti. Vsekakor moramo biti do nasilja zelo kritični, ga obsoditi, imeti ničelno toleranco in nasilje tudi prijaviti. Če je mogoče in varno, pa se je potrebno postaviti na stran tistega, ki je deležen nasilja.  

Kako pomembna je vloga staršev in skrbnikov pri preprečevanju in obvladovanju nasilja na spletu med mladimi?
Internet ni nevaren le zato, ker nekdo lahko otroka zlorabi, mu škoduje. Na internetu je tudi veliko nasilja, vsebin, ki za otroke niso primerne, zato želimo, da je odgovornost staršev na najvišjem nivoju. Se pravi, da so v prvi vrsti s svojim obnašanjem zgled otrokom in da zanje skrbijo, jih vzgajajo in učijo. Ključno je, da se z otroki pogovarjajo, kaj je sprejemljivo obnašanje in kaj ni. Starši so tisti, ki odločijo, kdaj bo otrok prejel prvo pametno napravo, kdaj bo prejel neomejen in nenadzorovan dostop do interneta in starši so tisti, ki pravzaprav dovolijo, kaj otrok lahko počne na internetu in kaj ne. Otroke morajo učijo varnega in odgovornega ravnanja.

Kako se pristojne oblasti, kot so policija in sodišča, lahko učinkovito spopadejo z mladoletniškim nasiljem na spletu? Kaj bi bilo treba izboljšati v tem procesu?
Kriminalisti, ki preiskujejo kazniva dejanja spolnih zlorab otrok preko interneta, so posebej usposobljeni za preiskovanje tovrstne kriminalitete. Ves čas se usposabljajo doma in v tujini, si z domačimi in tujimi strokovnjaki izmenjujejo izkušnje, dobre prakse in informacije. Pomembno je, da poleg znanja, ki je potrebno za policijsko preiskavo, pridobivamo tudi družboslovno in socialno znanje, ki nam pomag pri razumevanju vedenja otrok, in še posebej znanje, ki se nanaša na informacijske vede in vse bolj napredno tehnologijo.

Bi mladim sporočili še kaj?
Pazite nase, odgovorno brskajte po spletu, razmislite, kaj objavite, s kom se pogovarjate in v primeru nasilja o tem spregovorite. Policisti vas bomo poslušali, ne bomo vas obsojali, ampak vam bomo pomagali. Za nasilje je odgovoren le tisti, ki ga izvaja. O spletni varnosti se pogovarjate s starši, učitelji. Bodite radovedni, sprašujte, dvomite, preverjajte, a bodite ob tem previdni.