Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto je v sklopu Evropske solidarnostne enote pred dobrim mesecem za leto dni na Finsko poslalo mlado dekle, ki se predstavlja tokrat! Po Žigi, ki je prav tako delil svojo prvo ESE izkušnjo, spoznajte Živo:

»Zdravo! Ime mi je Živa. Študirala sem ilustracijo in že med študijem aktivno sodelovala v prostovoljskih aktivnostih z mladimi, zato sem se tudi odločila postati mladinska delavka. Že kaj kmalu sem se nalezla potovalne gripe in postala au pair (varuška), najprej na Finskem, nato v ZDA. Priznam, da sem se med svojim delom na Finskem vanjo tudi zaljubila, zato sem se takoj prijavila, ko sem na evangeličanski ljudski šoli Loimaa našla priložnost za prostovoljstvo ESC za delo s priseljenci. V LEKO sem se naučila veliko novih stvari in z veseljem se bom še naprej razvijala na tem področju.

Svojo pot v ESC na Finskem sem začela pred približno enim mesecem. Na Finskem nisem bila prvič, vendar zdaj prvič sodelujem v dolgoročnem mednarodnem projektu. Manj kot teden dni po mojem prihodu (komaj sem imela čas, da razpakiram!) smo začeli usposabljanje ob prihodu v vili Elba v Kokkoli, majhnem mestu na vzhodni obali Finske. Bilo nas je 45 iz vse Evrope in severne Afrike, ki sodelujemo na različnih prostovoljskih projektih po vsej državi.

Usposabljanje je bilo odličen uvod v praktične plati prostovoljnega dela pri ESC na Finskem (vključno s tečaji finskega jezika – in ne, ne spomnim se veliko. Finščina je težka.). Vendar so bile glavna atrakcija popoldanske dejavnosti, med katerimi smo raziskovali Finsko in njeno kulturo.

Obiskali smo zavetišče severnih jelenov v bližini Kokkole in spoznali severne jelene, ki tam živijo. Ti živijo predvsem severneje, na Laponskem, vendar jih je včasih mogoče najti tudi tako daleč na jugu (če smo pošteni, je sredina Finske še vedno precej daleč na severu). So presenetljivo mehke živali, in če so navajene na človeka, so lahko zelo prijazne. Vendar pa so nas opozorili, da se divjim nikoli ne smemo približati, zlasti ne v času parjenja. Njihovi rogovi so lahko zelo ostri in včasih so jeleni zelo nepredvidljivi.

Druga priljubljena dejavnost je bilo savnanje. Na Finskem naj bi bilo več kot 2 milijona savn – ena na tri prebivalce. Finska savna je vroča in vlažna, ponavadi je iz nje potrebno pobegniti v mrzel mraz in morda po tem celo skočiti v mrzlo jezero. Na žalost nam ni uspelo izvesti dela s skokom v jezero, saj je bilo že zamrznjeno in se nismo želeli ukvarjati s prebijanjem ledu. Vendar pa nam je le uspelo odteči proti zaledenelem jezeru, saj so naši telefoni začeli brenčati s slikami aurore, ki je bila vidna z bližnjega pomola. Tako smo vsi še z mokrimi lasmi in komaj oblečeni stekli ven, da bi si ogledali severni sij. Prizori aurore borealis sicer niso tako redki na severu, vendar je redko, da je nebo dovolj jasno in jih lahko dejansko vidiš, še posebej v tem letnem času. Na severu so navadno zeleni (in redko zeleno-vijoličasti), v nasprotju z izjemno redkimi primeri, ko se pojavijo daleč na jugu, vse do Slovenije, kjer so rdeče-vijoličasti.

In seveda je moralo biti zadnjih nekaj tednov, ko smo imeli zelo veliko možnosti za opazovanje polarnega sija, oblačno. Seveda.«

Živa iz Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto