Delo v gledališki skupini, ki deluje v okviru gledališča zatiranih, temelji na načelih gledališke pedagogike, pedagogike zatiranih in pristopa za delo z ranljivimi mladimi. Preizkušamo in razvijamo gledališče zatiranih kot metodo mladinskega dela in zakonodajno gledališče kot način nekonvencionalne oblike družbeno-politične participacije mladih, ki se sicer ne vključujejo v družbeno-politično delovanje.

Izvajali smo delavnice, performanse, forumske in zakonodajne forumske predstave, gledališke intervencije v javnem prostoru in druge gledališko-aktivistične aktivnosti.

Uporabljena metodologija temelji na konceptu emancipacijskega učenja, ki ga je opisal Paulo Freire, kjer je pridobivanje znanja pojmovano kot družbeno-politični proces, ki omogoča avtentičen dialog in počlovečenje posameznika.

Pri tem je ključno tudi razumevanje kroga emancipacije ali kroga moči, kot ju imenuje Ranciere, ki je v svojem delu Nevedni učitelj pisal o krogih moči in o tem, kako so ti homologni krogom nemoči. »Nevedna oseba se bo sama naučila tudi tistega, česar učitelj ne ve, če učitelj verjame, da to zmore, in jo obvezuje, da spozna svojo sposobnost.« (Rancière)

Drugi temeljni koncept je kolektivno avtorstvo – proces, pri katerem več oseb sodeluje pri nastajanju dela, pri čemer ni jasno določenega posameznega avtorja. V gledališču zatiranih se proces ustvarjanja predstave običajno začne z raziskovanjem določene teme ali problema, ki se ga igralci in igralke lotijo skupaj.

Skupaj oblikujejo scenarij, vizualno podobo in vsebino, pri tem pa se zavedajo, da je končni izdelek produkt celotne skupine. Kolektivno avtorstvo v gledališču zatiranih omogoča, da se glasovi in izkušnje posameznikov združijo v enoten in močan izdelek, ki lahko doseže veliko več, kot bi lahko posamezniki dosegli sami.

Gledališče zatiranih

Gledališče zatiranih (GZ) je sistem iger in specifičnih tehnik, namenjenih razvoju in podpori skupnosti, v kateri je prisotno zatiranje. Osnova za obravnavo določene teme je osrednji konflikt, ki izhaja iz razmerij moči v družbi. Iz teh razmerij izhaja zatiranje v družbi, ki je glavni in osrednji povzročitelj nepravičnosti. V procesih se skozi vodeni proces učimo novih ravnanj, preizkušamo, raziskujemo, delo pa poteka v okvirih posebnosti določene tehnike GZ. Predstavljam tehnike, ki so uporabljene:

Igre za igralce in neigralce

Igre za igralce in neigralce so temelj metodologije gledališča zatiranih, ki jih lahko uporabimo v vseh fazah dela s skupinami. Te igre so nepogrešljive pri vzpostavljanju nove skupnosti, saj sodelujoče podprejo, da se osvobodijo spon svojega družbenega položaja, izrazijo sebe ter svoje notranje doživljanje ter svet okoli sebe. Poleg tega lahko igre prinašajo razigranost in nove uvide.

Časopisno gledališče

Časopisno gledališče je tehnika gledališča zatiranih, pri kateri raziskujemo in preizprašujemo družbeno medijsko krajino, sporočila, ki nas kot prebivalce te družbe vsakodnevno obkrožajo, njihovo obliko, vsebino, vizualno podporo, avtorje teh sporočil in kako ta sporočila vplivajo na nas. S časopisnim gledališčem širimo razumevanje mikro situacij, zgodb, ki se neki osebi dogajajo na vsakodnevni ravni, na makro raven, s čimer razvijamo razumevanje, kaj v tem, širšem družbenem kontekstu, povzroča, omogoča in ohranja določena dogajanja v družbi. Za izvajanje tehnike potrebujemo gradivo, ki običajno obsega različne tiskane medije, lahko pa uporabimo tudi druga tiskana gradiva, glede na vsebine, ki jih želimo naslavljati.

Slikovno gledališče

Najmočnejši element slikovnega gledališča je utelesitev, fizično udejanjenje bivanjskih dimenzij, ki so sicer nevidne in jih težko razumemo ali nanje ‘pokažemo s prstom’. S to tehniko lahko z analizo pozicije telesa in njegovih posameznih delov (telesna drža, položaj nog in rok, izraz na obrazu), usmerjenosti pogleda itd. izluščimo vsebine, ki sicer niso bile izražene in evidentne.

(Zakonodajno) Forumsko gledališče

Forumsko gledališče je tehnika gledališča zatiranih, ki nam pomaga pri razvijanje strategij za odzivanje na realne situacije. Omogoča nam varno okolje, v katerem lahko preizkusimo različne možnosti za razplet prikazane zgodbe. Kar se zgodi na odru, ne bo imelo posledic v resničnem življenju, vendar nam omogoča, da osvetlimo vsako potezo iz različnih zornih kotov. Sodelujejo lahko tudi vsi prisotni s svojimi razmišljanji, kar nam omogoča širše in globje razumevanje celotne situacije, ljudi, ki so vanjo vpleteni, in širšega družbenega konteksta. V forumskem gledališču most in stik med gledalci in igralci vzpostavlja moderator – džoker, ki gledalce spodbuja k aktivni participaciji, diskusiji in premisleku.

Zaključek

Pri uporabi metodologije gledališča zatiranih pri delu z ranljivimi mladimi je pomembno, da upoštevamo njihove posebne potrebe in okoliščine, ki jih doživljajo. Z vključevanjem mladih iz ciljne skupine in lokalnih mladih v projekt spodbujamo dialog in razbijamo neutemeljene predsodke. Poleg tega pa s pomočjo gledališča zatiranih omogočamo mladim, da izboljšajo svoje sposobnosti pri reševanju konfliktov, izražanju kreativnosti in javnega nastopanja ter zmanjšujejo raven anksioznosti.

Pri tem se zavedamo, da je za uspešno gledališko delo z ranljivimi ciljnimi skupinami ključnega pomena, da k delu pristopamo s spoštovanjem, občutljivostjo in inkluzivnostjo. Pomembno je, da jim omogočimo proces emancipacije, ki se kaže v njihovem sodelovanju pri ustvarjalnem procesu ter zavedanju svojih možnosti za aktivno državljanstvo.

Metka Bahlen Okoli