Mojemu prijatelju gre zahvala, da sem sploh odkrila program ESE. Dolgo časa sem iskala priložnost, da se potopim v novo kulturo, raziskujem drugačno državo, doživim sveže okolje in živim v drugem jeziku. 

Moje ime je Mathilde, prihajam iz Francije in po končani diplomi iz oblikovanja sem začela to prostovoljsko potovanje – ki je preseglo vsa moja pričakovanja.

Tukaj se vse odvija hitro: vsak dan spoznaš nove ljudi, pridobivaš nepozabne izkušnje in deliš neštete razprave, čustva in izmenjave. Potovali smo na obalo in v gore, preživljali čas s prijatelji, skupaj praznovali in delili naše kulture. 

Zame je bil eden najbolj nagrajujočih delov ta, da sem lahko nenehno prakticirala angleščino, kar je okrepilo mojo željo, da še naprej živim v tujini. Največja lekcija, ki jo odnašam s tega izkustva, pa je, kako spustiti in sprejeti prehode. Pri prostovoljstvu so ljudje tam le za omejen čas. Delite intenzivne trenutke, gradite močne povezave, nato pa morate nenadoma reči zbogom. Naučilo me je ceniti sedanjost, rasti preko teh srečanj, radosti, izzivov in globokih pogovorov.

Vsak dan sem imela priložnost raziskovati Ljubljano s kolesom, hoditi na pohode in se resnično povezati z mestom in njegovo okolico. Zame, ki obožujem naravo in gore, je bila Slovenija preprosto popoln kraj. Kar me je tudi presenetilo, je to, kako varno in prijazno sem se počutila v Ljubljani — hitro je postala kraj, kjer sem se počutila popolnoma doma, in resnično upam, da se bom nekega dne vrnila sem.

Na Bobu je bila moja vloga digitalne prostovoljke zelo raznolika: upravljala sem družbena omrežja, ustvarjala videoposnetke in fotografije, oblikovala plakate in vizualne materiale ter pomagala pri upravljanju spletne strani. Poleg tehničnega dela sem delala s prijetno skupino mednarodnih prostovoljcev, s katerimi smo organizirali delavnice in celo sodelovali na mladinskih izmenjavah. Kar mi je bilo najbolj všeč, je to, da so bile moje spretnosti in ideje ne le dobrodošle, temveč tudi cenjene.

Da so me vsako jutri sprejeli s toplim “dobro jutro” ali uživanje v bureku na tedenski osnovi—te spomine bom vedno nosila blizu. Vsak dan na Bobu se je zdel drugačen, a vedno poseben. To je kraj, kjer si lahko to, kar si — bodisi udeleženec ali prostovoljec — kjer lahko deliš svoje ideje, prosto govoriš in se resnično počutiš kot doma. Je varen in podporen prostor, poln tople in prijazne ekipe, ki te spremlja na tvoji poti. 

Vse, kar lahko rečem, je, da je bilo prostovoljstvo na Bobu neverjetna in transformativna izkušnja. Velikokrat sem morala stopiti iz svoje cone udobja, kar me je izzvalo, a me tudi pognalo naprej. Bil je točno tisti zagon, ki sem ga potrebovala, da premaknem svoje projekte naprej in pridobim več jasnosti v svojem življenju. V moji zgodbi zagotovo obstaja “pred” in “po” Bobu.

Zato, hvala, Bob! Se vidimo kmalu.

Napisala Mathilde Violeau, prevedla Neja Šmid.

#ProstovoljstvoNaBobu #VolunteeringAtBob