Bulimija nervoza je kompleksna motnja hranjenja, pri kateri posamezniki izmenjujejo epizode prenajedanja z različnimi oblikami kompenzacijskega vedenja, da bi preprečili povečanje telesne teže. Poleg bruhanja, zlorabe odvajal ali postenja, se kot manj očitna, a klinično pomembna oblika kompenzacije pogosto pojavlja tudi pretirana telesna aktivnost. V tem članku preučujemo specifično obliko bulimije, pri kateri posameznik redno izvaja ekstremno vadbo po epizodah prenajedanja. Obravnavamo tudi povezavo med tovrstnim vedenjskim vzorcem in psihološko potrebo po stalnem gibanju, pri čemer oseba občuti nelagodje ali krivdo, če ostaja pri miru, zlasti v povezavi s prehranjevanjem.

Bulimija nervoza je diagnosticirana glede na diagnostične kriterije DSM-5 kot ponavljajoče se epizode prenajedanja, ki jim sledijo neustrezni kompenzacijski mehanizmi za preprečitev povečanja telesne mase. Čeprav je pogosto v ospredju bruhanje, literatura vse pogosteje prepoznava tudi pretirano telesno aktivnost kot pomembno, a pogosto spregledano obliko kompenzacije.

Nekateri posamezniki razvijejo vzorec, pri katerem vadbo dojemajo kot nujno sredstvo za “razreševanje” zaužite hrane – pogosto do te mere, da postane vadba obsesivna, ritualizirana in povezana s hudim notranjim nemirom, če ni izvedena. To vedenje se pogosto povezuje z motnjo, imenovano kompulzivna vadba (angl. “compulsive exercise”).

Klinična slika: Bulimija z dominanto telesno kompenzacijo

Pri tej obliki bulimije:

• Prenajedanje se pogosto pojavi zvečer ali po obdobjih restrikcije.
• Sledi intenzivna vadba: dolgotrajni teki, večurno kolesarjenje, ponavljajoče serije vaj (npr. trebušnjaki, skakanje s kolebnico), pogosto kljub telesni izčrpanosti ali poškodbam.
• Posameznik razvije ritualno vedenje: ne sme jesti, če se prej ni gibal; vadba postane pogoj za “dovoljeno” prehranjevanje.
• Vadba ni povezana z užitkom, temveč z občutkom dolžnosti, krivde in tesnobe.
• Prisotna je izkrivljena telesna samopodoba, občutek sramu in pomanjkanje nadzora nad hranjenjem.

Psihološki profil in povezava z nemirom ob mirovanju

Mnogi posamezniki s to obliko motnje hranjenja poročajo o nezmožnosti “mirnega” sedenja – tako fizično kot psihično. V strokovni literaturi se to pogosto povezuje s t. i. sindromom motoričnega nemira, ki vključuje:

• Potrebo po konstantnem gibanju, še posebej v času stresa ali po obrokih.
• Pojav obsesivnih misli o gibanju, kalorijah in telesni teži.
• Odsotnost pomiritve po vadbi – sprostitev se zgodi le za kratek čas.
• Povečano tveganje za razvoj motenj razpoloženja, zlasti anksioznosti in depresije.

Vedenjski vzorec, pri katerem oseba ne more zaužiti obroka brez predhodnega gibanja (npr. sprehoda), lahko postane ritualna kompulzija, ki povečuje tveganje za dolgotrajno utrjevanje motnje.

Patofiziologija in nevrobiološke osnove

Pretirana telesna aktivnost v kontekstu motenj hranjenja ni le psihološki simptom, temveč tudi nevrobiološko pogojeno vedenje. Pri tem so pomembni:

• Disregulacija osi HPA (hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza), kar vodi v povečano izločanje kortizola, hormona stresa.
• Spremembe v dopaminskem sistemu, ki vodijo do “nagrajevanja” vedenja vadbe, kljub negativnim posledicam.
• Zmanjšan interoceptivni občutek – osebe težko zaznavajo notranje telesne signale, kot so sitost, utrujenost ali izčrpanost.

Diagnostični izzivi

To obliko bulimije je težko diagnosticirati, saj se telesna vadba pogosto družbeno poveličuje kot zdrava navada. Klinični znaki, ki lahko opozorijo na patološki vzorec, vključujejo:

• Vadba tudi v primeru bolezni ali poškodb.
• Izogibanje družbenim situacijam zaradi urnika vadbe.
• Tesnoba, razdražljivost ali depresija, če vadba ni možna.
• Povezava med epizodami prenajedanja in naslednjimi obdobji ekstremne vadbe.

Zdravljenje

Uspešno zdravljenje zahteva multidisciplinarni pristop, ki vključuje:

• Psihoterapijo: kognitivno-vedenjsko terapijo (CBT-E), terapije za uravnavanje impulzov in tesnobe.
• Telesno psihoterapijo ali senzorno integracijo za ponovno vzpostavljanje zdravega odnosa do gibanja.
• Medicinsko spremljanje zaradi tveganja za srčno-žilne zaplete, hormonske motnje in mišično-skeletne poškodbe.
• Farmakoterapijo v primeru komorbidne depresije ali anksioznosti.

Bulimija nervoza s kompenzacijo preko pretirane telesne aktivnosti je podcenjena, a klinično pomembna oblika motnje hranjenja. Povezana je z notranjo prisilo k nenehnemu gibanju, občutki krivde ob mirovanju in ritualizacijo prehranjevalnih navad. Za učinkovito obravnavo je ključno prepoznati, da telesna aktivnost v tem kontekstu ni več zdrava izbira, temveč simptom globlje psihopatologije, ki zahteva celostno zdravljenje.