Zdravo! Moje ime je Susanna, stara sem 19 let in prihajam iz Milana v Italiji. Tri in pol mesece sem bila prostovoljka na Zavodu Bob in to je bilo resnično čudovito doživetje! To je bila moja prva izkušnja življenja stran od doma in preživljanja tako dolgega časa v tujini.

Zavod Bob sem našla na spletni strani Evropske solidarnostne enote in takoj me je navdušilo, kako miselno odprt in ustvarjalen prostor je. Po več intervjujih so me izbrali in trajalo je približno dva meseca od dneva, ko sem se prvič prijavila, do dneva, ko sem prispela v Slovenijo in začela svoj prostovoljski projekt.

Zavod Bob je bil resnično kot dom zame: že na začetku sem se počutila dobrodošlo in v primeru, da sem kaj potrebovala, so mi bili na voljo. Čeprav sem takoj začela z delom in različnimi aktivnostmi, se nisem nikoli počutila, kot da so me kar vrgli v delo ali da me silijo k čemur koli.

Celotna ekipa je bila zelo željna, da se počutim kot del organizacije, in imela sem občutek, da moj glas šteje enako kot glasovi drugih ljudi v kolektivu, čeprav sem bila prostovoljka in sem bila veliko mlajša od vseh. Morala sem fotografirati aktivnosti in dogodke v mladinskih centrih, vendar sem se tudi sama udeležila teh aktivnosti in dogodkov: zabavala sem se ob igranju namiznega tenisa, učila sem se šivati, slikati in risati …

Najboljše pri delu na Zavodu Bob je bila krožna struktura in horizontalno upravljanje organizacije, ki mi je omogočila, da sem prevzela pobudo, da je moj glas slišan in da sem lahko kolektivu predlagala različne stvari. Imela sem priložnost, da sem moderirala svojo delavnico, ustvarila sem lastne videoposnetke za Zavod Bob, ki sem jih režirala in posnela, in pomagala pri gradnji ulične galerije v Mladinskem centru ULCA, enem od dveh mladinskih centrov, ki jih (so)upravlja Zavod Bob.

Kot prostovoljka za digitalno mladinsko delo sem bila del ekipe za odnose z javnostmi: to je bil eden od načinov, kako sem najbolj (z)rasla kot oseba. Nenehno usklajevanje s tremi drugimi ljudmi za dosego skupnega cilja mi je pomagalo naučiti se delati v timu, zagovarjati svoje ideje in »ne stopiti komu na prste«. Vedno sem imela občutek, da smem delati napake, kar je olajšalo vse in mi pomagalo prevzeti pobudo ter stopiti iz cone udobja, kadar sem bila pripravljena.

Zelo sem bila vesela, ko sem izvedela, da bom živela z drugimi prostovoljci v stanovanju, ki je kmalu postalo moj dom. Kvedrova bo vedno imela posebno mesto v mojem srcu kot prvo stanovanje, kjer sem živela, ko sem zapustila dom. V stanovanju se čuti posebne spomine vseh prejšnjih prostovoljcev, ki so tam živeli. Veliko prijetnih noči sem preživela s svojimi sostanovalci pri pripravi testenin, poslušanju glasbe in plesanju.

Zaradi kratkega bivanja v državi sem imela občutek, da ne morem izkoristiti vsega, kar sem si želela: zunaj Ljubljane nisem videla veliko Slovenije, saj sem imela poln urnik od začetka. Novim prostovoljcem bi predlagala, da se odločijo za daljši prostovoljski projekt, kot sem se odločila jaz – Verjemite, toliko vsega je, kar lahko doživite!

“Objava odraža samo sporočilo avtorja. Evropska komisija ni odgovorna za kakršno koli uporabo informacij, ki jih vsebuje objava.”