Sledečega prispevka ne gre brati kot propagandnega letaka niti kot žolčne kritike, ampak kot nepristranski opis izkušnje poletnega dela v restavraciji s hitro prehrano. Poimenovanju delovnega establišmenta se bom zaradi potencialnih pravnih zapletov (tožba, usmrtitev) ogibal, objektiven pa je opis zato, ker dotično podjetje pisanja in objave tega prispevka zaenkrat finančno (še) ne sponzorira.

Delo v franšiznem obratu ni najbolj priljubljena zaposlitev na kratki rok in tudi pri mladih po mojih izkušnjah ne uživa pretiranega ugleda. Splošni stereotip gre takole: nezabavno delo za mizerno plačo, sadistični nadrejeni, nesramne stranke in slepa ulica kariernemu razvoju. So te predstave urbani mit ali pereča resnica?

Pri izbiri dela gre vedno upoštevati življenjsko vodilo, da počni to, kar te iskreno veseli. Delo v restavraciji s hitro prehrano ni v veselje nikomur. Enostavno je, fizično še kar naporno, predvsem pa do kosti duhamorno. Domišljija in ustvarjalnost sta pregnani iz obstoja, ker je priprava vsakega obroka z menija neskončnih kombinacij strogo predpisana in do potankosti enaka.

Dela se je moč z lahkoto priučiti, nato pa z neskončnim ponavljanjem istih gibov in motorike celotno prakso avtomatiziraš do točke, ko zavestno ne razmišljaš več o tem, kaj počneš, ampak telo to opravlja na avtopilotu. Reči, da postane celotna zadeva zelo hitro zelo brezdušna, je smiselno, in kmalu po uvajalni dobi delavca horde konzumerjev nezdrave prehrane v času kosila ne plašijo več, ampak se ob panični naglici, v katero je sunkovito pahnjena kuhinja (v njej brez izjeme nikoli ni zadosti osebja), iskreno zabava. 

O nadrejenih menedžerjih in sodelavcih sotrpinih ne morem povedati nič slabega. Delovna hierarhija po vzoru egipčanskega starega kraljestva se uveljavlja v praksi: menedžerji v vsakem trenutku skrbijo za to, da nihče zdolgočaseno ne postava okoli brez dela, manj eminentne osebnosti pa skoraj religiozno sledijo njihovim bevskajočim ukazom. V mirnih trenutkih dneva se v kuhinji pogosto slišijo živahni in vedri pogovori, osebje je toplo prijateljsko nastrojeno, v trenutkih največje panike pa se vedno najde kdo izmed prekaljenih veteranov, ki v vodah hitre prehrane spretno krmari že daljša obdobja, in ki nesebično priskoči na pomoč novincem v zosu.

Velika pozornost je namenjena ohranjanju bleščečih higienskih standardov, ki so prioriteta – tla se neprestano pomiva, kuhinjski inventar se lesketa, da kar v oči bode, delovne površine so vedno vzorno pospravljene. Rokovanje s hrano poteka v rokavicah, prav tako sežiganje nevarnih odpadkov v kotlovnici za restavracijo. 

Previdno pa glede kariernih prosperitet. Delo v franšizni restavraciji prinaša številne radosti, pa tudi mnogo novih odgovornosti. Plačilo za opravljeno delo nek hud kapital ni, urno postavko si najučinkovitejše povišaš z napredovanjem v menedžerja, tu pa se napredovanje za veliko večino zaključi. Za majhno povišico mora menedžer izkazovati velike organizacijske sposobnosti, sam voditi restavracijo in deliti delo, obračunavati z nesramnimi dostavljavci in strankami ter z neprisiljenim nasmeškom izpolnjevati neskončno dolgočasne birokratske formularje. Pri vsem tem je podvržen tudi hegemonu korporativnih animatronikov (uslužbencev) z napadalnimi pripombami in ciničnimi komentarji na jezikih, katerih vsiljivi in pogosto nenapovedani obiski mejijo na mobing.

Edinstvena zgodba o uspehu in slovensko utelešenje koncepta ameriških sanj je le regionalni šef restavracij, ki se pripelje vsak teden s svojim Ferrarijem za restavracijo in vstopi v kuhinjo ravno v najbolj občutljivem trenutku, ko se ta obupano šibi pod težo neizpolnjenih naročil, medtem ko vsepovsod okoli rezko piskajo alarmi. Mirno se ozre okoli in se nasmehne – boleče beli blesk njegovih zob je sijajen kontrast številnim črnim tetovažam, ki jih radodarno razkazuje okoli – potem pa brez besede ali pojasnila sam poprime za delo na vseh postajah, lastnoročno reši kuhinjo in dan, nameni spodbudne besede vsem uslužbencem in tako nenadno kot se je materializiral v prostoru, spet izgine v noč. S trdim delom se je prebil do visoke korporativne pozicije, kjer kljub ugledu in avtoriteti brani skromen in človeški odnos do vseh podrejenih. 

Kakšen sklep se ponuja po treh mesecih takšnega dela? Skromno plačilo in nizek poklicni ugled vsekakor, pa vendar bi bilo metanje franšizne »kuharije« skozi okno brez veze, ker se izkupička ne meri samo v denarju, ampak tudi v izkušnjah. Pridobljenih kompetenc – od discipline, točnosti, odgovornosti, izboljšanja komunikacijskih zmožnosti in dela v kolektivu ter marljivosti – pa je cel kup. Menim, da bi vsakomur v življenju prišlo prav nekaj mesecev dela v franšizi, saj je praktična izkušnja tista, zaradi katere začnemo pravilno ceniti in z ustreznim spoštovanjem gledati na vse zaposlene, ki v trudu za vsakodnevni kruh doprinašajo družbi toliko več, kot jim je ta pripravljena priznati.

Malo nečimrnosti pa mi vseeno ne gre odreči, ker izkušnjo še vedno jemljem kot subtilno svarilo, češ glej, kaj te čaka, če ne boš priden v šoli … Delo v restavraciji s hitro prehrano je na kratki rok neprecenljiva izkušnja, na dolgega pa počasno odmiranje kreativnosti in tistih življenjskih radosti, ki jih človeku ponuja izpolnjevanje samega sebe z opravljanjem dela, ki ga iskreno veseli.