Na mlad.si smo se v zadnjih dneh temeljito posvetili stanovanjski problematiki in jo poskušali zaobjeti z različnih perspektiv, zato so bili moji sogovorniki že pripravljeni na moje vrtanje in poglobljeno debato o tem, kako nedosegljive cene stanovanj, visoke najemnine, prepad med mladimi, ki stanovanja dobijo od svojih staršev ali starih staršev in tistimi, ki jih ne, doživljajo sami.

Znova sem se podala med mlade različnih starosti, ki bivajo na različnih koncih Slovenije ter skušala z skupaj z njimi razumeti stisko, ki združuje večino slovenskih, žal pa tudi tujih mladih. Stanovanjska problematika.

Moje tokratne debate z mladimi so bile tako razgrete, kritične in polne pronicljivih uvidov, da so me moji sogovorniki kar sami od sebe spraševali, ali lahko podobno vprašanje postavijo še komu od svojih kolegov in mi sporočijo njegov pogled.

Stiske, obupa, jeze in gneva, ki so veli iz pogovorov, virtualne vrstice ne morejo zaobjeti, toda prav vsaka od njih je alarmanten klic na pomoč odločevalcem.

Začarani krog

»Rekla bi, da je stanovanjska situacija trenutno porazna, sploh v Ljubljani in okolici, kjer je večina služb in kamor se selijo tudi študenti, ki so doštudirali v Mariboru zaradi službe,« je ostra Nikolina, ki pravkar piše še zadnje strani svoje magistrske naloge na Fakulteti za farmacijo: »V Ljubljani ne dobiš več postelje v dvoposteljni sobi pod 250 evri na mesec, enoposteljne sobe so 300 evrov plus na mesec, garsonjere 500 evrov plus. Večina tistih, ki še študirajo oziroma zaključujejo študij, morajo za to, da lahko take najemnine plačajo, hkrati tudi delati, pa še to pomeni, da na bančnem računu ob koncu meseca ne ostane nič.«

»Tako da vbistvu delaš, plačuješ sobo, ne uspeš nič dati na stran in si v začaranem krogu …« resignirano sklene.

»To ni stanovanje, to je luknja«

Razpravljava tudi o tem, kakšno stanovanje za tako vrtoglavo najemnino sploh dobiš … »Pogosto gre za garsonjere, ki nimajo niti osnovnih bivalnih potrebščin, moje prejšnje stanovanje je imelo recimo kuhinjo v hodniku ob vhodnih vratih, ampak kuhinja je vključevala samo hladilnik, za vse ostalo, torej prenosno električno kuhalno ploščo in vse ostalo sem morala poskrbeti sama. Med oglasi vidim še kaj hujšega – garsonjere, kjer imaš čisto vse v enem prostoru, vse od straniščne školjke do hladilnika. To niso stanovanja, to so luknje. In za to si nekdo upa zaračunati takšno najemnino …«

Stanovanjska stiska poglablja socialno-ekonomske razlike

Eva, dodiplomska študentka novinarstva, ki se še spoznava z življenjem v prestolnici, pravi: »Zdi se mi tudi, da stanovanjska situacija še bolj poglablja razlike med tistimi, ki so bolj priskrbljeni in ostalimi. Na primer – vsi, ki živijo v Ljubljani in so jim stanovanje kupili starši, lahko dajo denar na stran in varčujejo, da si bodo v dogledni prihodnosti kupili stanovanje, ostali pa namesto tega ta denar porabljajo za plačevanje najemnine, ob tem pa ne privarčujejo skoraj nič, kar pomeni, da ne bodo praktično nikoli prišli do stanovanja …«

PREBERI ŠE: Kaj se dogaja na področju stanovanjske politike za mlade v Sloveniji?

Eva ni edina, ki opaža ta trend – na eni strani opazuje kolege, ki ob študiju neprestano garajo, da uspejo poravnati najemnino in položnice, na drugi strani pa opazuje druge kolege, ki so po spletu okoliščin od staršev, pokojnih sorodnikov ali znancev prejeli stanovanje in za stiske ob iskanju stanovanja, približevanju roka za plačilo najemnine in Damoklejev meč izteka najemne pogodbe sploh ne vedo. »Vesela sem za take študente, res, ker taki študenti lahko v miru študirajo in res uživajo tisto študentsko življenje, ki so nam ga vedno opisovali. Ampak ni pa lahko to gledati, ko živiš v nekoliko drugačni situaciji …« dodaja druga sogovornica, Sara, ki bo kmalu diplomirana pravnica.

»Starejši živijo v preteklosti in ne razumejo, da ena kava, ki si jo privoščim, ni razlog, da ne morem najeti stanovanja«

»Veš, kaj ves čas poslušam od svojih staršev? Da, če ne bi hodila toliko ven pa na kave, da bi si lahko že kupila svoje stanovanje. Moji starši bodo kmalu starih 60 let. Najprej sta živela pri svojih starših, potem so jima po poroki stanovanje pomagali kupiti. O tem, kako poceni so bila takrat stanovanja, raje ne bomo. Ampak boli me ta njihova prepričanost, da smo leni in da ne znamo varčevati. Ne, samo realisti smo in ob preprosti računici, ko ugotoviš, da tudi če se odpoveš vsem kavam v naslednjih letih, še vedno ne boš napraskal dovolj, da bi si v dogledni prihodnosti lahko sam kupil stanovanje, takrat preprosto obupaš in se zatečeš v nek »tukaj in zdaj«, »samo enkrat se živi«, »hedonistični« življenjski slog,« razmišlja Kaja, študentka sociologije na Filozofski fakulteti v Mariboru, ki ostro obsoja retoriko starejših generacij, ki krivdo za dolgo bivanje doma in nezmožnost osamosvojitve pripisujejo mladim.

Rešitve, ki to niso

Z mladimi razpravljamo tudi o rešitvah. Strinjamo se, da ne moremo enoznačno trditi, da se trenutno v Sloveniji ne dogaja prav nič, kar bi izboljšalo stanovanjsko problematiko, a hkrati ugotavljamo, da so rešitve pogosto še vedno nedostopne in neučinkovite.

PREBERI ŠE: Najprej dom!

»Tudi teh javnih stanovanj, ki jih gradi država, je absolutno premalo in če pogledaš bolje, vidiš, da v resnici niso tako ugodna oziroma poceni, kot se to predstavlja. Najemnine za ta stanovanja niso najbolj ugodne, stanovanja imajo precej visoke stroške (npr. 150 evrov za enosobno stanovanje v Mariboru) …« pravi že-nekaj-mesecev-ne-študent Mitja, ki je izvisel na prav tem razpisu:

»Rečeno je bilo tudi, da bodo stanovanja samooskrbna, torej bi pričakoval nizke stroške, sončne celice, toplotno črpalko, ampak stanovanja nimajo nič od tega, stroški pa so res kar visoki. Ob tem večina mladih nima niti toliko denarja na kupu, da bi si uspeli plačati varščino za ta stanovanja v višini 3000 evrov in nabaviti vso opremo, ki jo potrebujejo – stanovanja so dejansko povsem neopremljena … Kaj nam pomagajo taki projekti, če si jih spet lahko privoščijo mladi višjega razreda …«

Najhuje je, ko je vso breme stroškov na tebi

Najhujše breme za mlade so prav najemnine, če se jim pridružijo še visoki življenjski stroški, pa je situacija še težja. Najbolj takrat, ko si sam. »Najtežje je, če si v stanovanjski stiski sam. Jaz imam srečo, da sedaj že nekaj časa živim s fantom, kar pomeni, da si deliva stroške, ampak imam prijatelje, ki živijo sami, kjer plačujejo 350 evrov samo za sobo, da o vseh ostalih stroških kot so hrana, prevozi in podobno sploh ne govorimo …,« mi zaupa Klara, ki trenutno nekoliko lažje diha, saj je njen fant dobil svojo prvo redno zaposlitev: »Minus na koncu meseca po plačilu najemnine, stanovanjskih stroškov in vseh drugih življenjskih stroškov je realnost pridnih študentov, ki od jutra do večera študirajo in delajo. Po možnosti ne enega, ampak kar več študentskih del.«

Dostop do varnih in cenovno dostopnih stanovanj je temelj

Da se ji zdi stanovanjska problematika in pomanjkanje cenovno dostopnih stanovanj ena ključnih izzivov, s katerimi se danes soočajo mladi, je prepričana tudi sveža magistrica Katja: »Zaradi nenehnega naraščanja življenjskih stroškov se mnogi mladi trudijo preživeti, kaj šele, da bi prihranili dovolj denarja za polog za stanovanje. To povzroča porast števila mladih, ki živijo pri starših ali v skupni namestitvi, saj težko najdejo cenovno ugodne možnosti. Prav tako se pojavi težava pri prebijanju na nepremičninsko lestvico, saj mnogi ne morejo niti do kredita.«

»Za reševanje teh težav bi bilo nujno ukrepati. Vlade bi lahko vlagale v gradnjo stanovanj za mlade in zagotovile subvencije ali davčne olajšave za prve kupce. Uvedle bi lahko tudi nadzor nad najemninami, da zaščitijo najemnike pred zvišanjem najemnine ter zagotovijo večjo podporo tistim z negotovim ali slabo plačanim delom. Čeprav ni preprostih rešitev, bi vendarle morali vsem zagotoviti dostop do varnih in cenovno dostopnih stanovanj ter tako mladim omogočiti, da se osamosvojijo,« še dodaja.

»Hvala bogu za babico«

Pogovarjam se tudi z Janom, ki živi v svojem lastnem stanovanju: »Vsak dan se zavedam, da sem na nek način zelo priviligiran, da sem po svoji pokojni babici prišel do tega stanovanja. Že vsa leta študija tako ne rabim plačevati najemnine, ni me strah, da bi ostal brez strehe nad glavo, ni čudnih najemnih pogojev, pravil najemodajalcev in vsega drugega … Je pa tisti rahel občutek krivde, saj veš, a la »imposter sindrom«, ker vem, da večini mojih kolegov to ni dano. Je kar žalostno, da se moram zaradi stanovanjske problematike v Sloveniji sramovati, da mi je bilo stanovanje podarjeno in to v kaki bolj razgreti in kritični družbi tudi zamolčati …«

Izbire (skoraj) ni

Kljub vrtoglavim cenam najemnin in stanovanjem, ki si včasih naziva »stanovanje« ne zaslužijo, pa Miha grenko pripomni, da ti kot mlademu, ki nujno potrebuje streho nad glavo, kaj dosti ne preostane. Časa za izbirčnost ni. Če kdo, so lahko izbirčni prav najemodajalci, ki v zadnjem času pogoje za svojega »idealnega najemnika« dodajajo celo v opise stanovanj.

»Ne glede na cene pa itak veš, da nimaš izbire. Vzemi ali pusti. Za vsak oglas za prosto stanovanje je toliko zanimanja, da se moraš odločiti v zelo kratkem času in včasih požreti številne nepravilnosti in absurdno visoko najemnino samo zato, da boš lahko nekje živel,« še pove Miha.

»Srečna, da sva pobegnila iz Ljubljane«

Ob zgodbah mojih sogovornikov dobi prestolnica v luči stanovanjske problematike prav zloglasen sloves, Saša in Erik mi celo povesta, da sta neskončno srečna, da si ju je najemodajalka v manjšem kraju blizu Ljubljane izbrala za svoja najemnika: »Srečna sva, da sva pobegnila iz Ljubljane. Sedaj imava trikrat večje stanovanje z dejansko kuhinjo, kjer lahko skuham dostojen obrok, hkrati pa je najina najemnina le za 50 evrov višja od tega, kar sem za majhno luknjo, ja, ne morem reči drugače, plačevala v centru Ljubljane.«

Stanovanjska stiska in prenizke plače

»Največji problem je višina plače pri mladih v Sloveniji. S plačo, ki jo prejme mlad diplomant katerekoli smeri ob prvi zaposlitvi, je skoraj nemogoče samostojno živeti, zato večina zaposlenih še hkrati išče dodatne možnosti za zaslužek,« razmišlja Filip, magistrski študent mariborske Fakultete za strojništvo:

»Najemodajalcev ne moremo prisiliti, da znižajo cene, saj imajo stanovanje za namen pridobitne dejavnosti, najema pa ne iščejo le mladi, temveč tudi ljudje, ki si plačilo najemnine zlahka privoščijo. Glede na ogromno povpraševanje ob objavi oglasov pa bo seveda najemodajalec izbral finančno najbolj stabilnega kandidata za čim daljši najem nepremičnine.«

PREBERI ŠE: Imam težave z najemom, kaj pa zdaj?

»Ob tem je potrebno prišteti še plačilo stroškov, financiranje avta brez katerega danes več praktično ne gre … Lahko pa bi država poskrbela za mlade z ugodnimi stanovanji, trenutno so v Mariboru zgradili in že oddali nekaj takšnih stanovanj, vendar še vedno veliko veliko premalo. Tudi tega stanovanja si brez stalne zaposlitve ne moreš privoščiti, saj najemnine niso prav nizke, stanovanje pa prejmeš popolnoma brez opreme,« nadaljuje in doda:

»Ogromno študentov se po končanem študiju izseli iz Maribora oz. manj industrijskih mest proti prestolnici ali v tujino prav zaradi službe in s tem povezane (višje) plače z upanjem, da si bodo morda lahko privoščili najemniško stanovanje, ob tem pa ne ostali lačni. Država bi morala poskrbeti za mlade, ki so komaj stopili na trg dela z zelo ugodnimi najemniškimi stanovanji in poskrbeti tudi za pravične in enakopravne pogoje za pridobitev taksnega stanovanja.«

»Dve plači, pa se nama ne izide«

Starejše generacije mladim pogosto očitajo pasivnost in razvajenost, češ, »če bi delali, bi si pa lahko privoščili stanovanje, saj smo si ga mi tudi«. Zato s cmokom v grlu poslušam Žana, ki mi razlaga o tem, kako sta oba s punco zaposlena, a si stanovanja kljub temu ne moreta privoščiti.

»Punca dela v Murski Soboti, jaz delam v Slovenski Bistrici. Vsak rabiva svoj avtomobil. To je dvakraten ogromen strošek. Stanovanje bi si bilo zato smiselno poiskati nekje vmes, recimo na Ptuju, ampak po trenutni računici se nama ne izide … Komajda sva si privoščila ta dva avtomobila, kaj šele stanovanje …«

»Kdo bo pa vzel mlado družino z negotovo prihodnostjo in kričečim dojenčkom …«

Pa mlade družine? Da, v stanovanjski stiski niso samo študentje, ampak tudi številni dijaki, ki se odpravijo na študij izven domačega kraja, mladi, ki so izstopili iz sistema izobraževanja, mladi na trgu dela ter številne mlade družine, ki so na trgu nepremičnin pogosto na koncu čakalne vrste. Vsaj takšno izkušnjo imata Mia in Jakob z enoletno hčerko Emo.

»Normalno stanovanje, ne garsonjero, v kateri si dojenčka nisva predstavljala, sva iskala celo nosečnost. Ogledi stanovanj so postali skoraj najina prostočasna aktivnost. Tolikokrat sva bila prepričana, da je to to in sva najemodajalcu navdušena povedala, da bi vzela stanovanje. Ampak ko so videli nosečo mlado študentko in njenega partnerja, ki zaključuje študij in še ni prepričan, če ga bodo v podjetju, kjer piše magistrsko nalogo, tudi zaposlili, so nama prijazno zaprli vrata. In vzeli nekoga z nekoliko bolj varno prihodnostjo,« mi razlaga Jakob, Mia pa skomigne z rameni in reče:

»Saj sva jih razumela, v trenutni situaciji so si lahko privoščili biti izbirčni.« Sreča se jima je nasmehnila šele, ko sta se trenutni najemodajalki očitno zasmilila, saj je bila Mia že nekaj tednov pred porodom. »Ne predstavljam si, kako bi uspeli z dojenčico v tisti majhni garsonjeri …« še dodaja.

Sklep?

Tokrat sklep pišem z nekoliko težjo roko in neprijetnim občutkom v grlu. Iskrenim zgodbam mojih kolegov, znancev in njihovih znancev ni bilo lahko prisluhniti, zavedam pa se, da so mojemu situ gotovo ušle še težje in še hujše zgodbe mladih iz socialno ogroženih družin in manj spodbudnih okolij. 

Rešitve? Naj jih zasnujejo tisti, ki so za to pristojni. A ne v udobju pisarn, ampak na terenu, v odprtem dialogu z mladimi, ki lahko iz prve roke povedo, kako huda je stanovanjska stiska v resnici.